Eolski otoki: jadranje med vulkanskimi otoki

1.0Marenauta Bloghttps://blog.marenauta.com/sl/Redakcija Marenautahttps://blog.marenauta.com/sl/author/marenauta-si/Eolski otoki: jadranje med vulkanskimi otoki - Marenauta Blogrich600338<blockquote class="wp-embedded-content"><a href="https://blog.marenauta.com/sl/eolski-otoki-jadranje-med-vulkanskimi-otoki/">Eolski otoki: jadranje med vulkanskimi otoki</a></blockquote> <script type='text/javascript'> <![CDATA[//><!]]> </script><iframe sandbox="allow-scripts" security="restricted" src="https://blog.marenauta.com/sl/eolski-otoki-jadranje-med-vulkanskimi-otoki/embed/" width="600" height="338" title="“Eolski otoki: jadranje med vulkanskimi otoki” — Marenauta Blog" frameborder="0" marginwidth="0" marginheight="0" scrolling="no" class="wp-embedded-content"></iframe>https://blog.marenauta.com/wp-content/uploads/2020/12/03-VULCANO.jpg1200800Eolski otoki s svojo izredno lepoto zapeljejo vsakega ljubitelja jadranja, saj ponujajo pogled na dih jemajoče pokrajine, antične vulkane, strma pobočja in črni pesek, ki se potaplja v prekrasno svetlo modro morje. Kaj hitro se človek zaljubi v tukajšnjo mitološko vzdušje, prvinsko naravo, preproste ljudi in v ognjene sončne zahode. Za to zadostuje le tedensko križarjenje s pravimi člani posadke in odprto srce. Najdi najboljše ponudbe za najem plovil na Eolskih otokih 1. dan, Marina Portorosa (vkrcanje) Naš itinerarij se prične ravno v mestecu Portorosa, v marini, ki je od arhipelaga oddaljena približno 14 milj in zato predstavlja idealno izhodiščno točko za to križarjenje. Navadno je pri charterjih vkrcanje ob 17:00h, tako da se prva noč preživi kar v pristanišču in se ta večer lahko izkoristi za sprostitev in odlično večerjo v eni izmed lokalnih restavracij. 2. dan , Portorosa-Vulcano, 14 milj Napočil je čas, da se naše križarjenje prične in tako se usmerimo proti otoku Vulcano, do katerega nas ločuje 2,5h jadranja. Ta čudovit otok površine 21 km2 se nahaja na najjužnejšem koncu Eolskega otočja. Otok slovi po nedotaknjeni naravi in aktivnem vulkanu, vendar najdemo tukaj tudi termalne vrelce in številne zalivčke, kar iz otoka naredi pravi mediteranski biser. Veter nam bo pokazal katero pristanišče bo pravšnje za pristanek: na rtu Vulcanello (JZ) nas pričakuje marina Ponente, ki ponuja lepo sidrišče zaščiteno pred vetrovi s severovzhoda, vzhoda-jugovzhoda ter juga. V marino lahko vplujemo po sredini, kjer je globina morskega dna med 12 in 15 metrov in se proti obali zmanjšuje. Od tu se zlahka pride do znane plaže s črnim peskom, ki je simbol otoka. Nikakor je ne zamudite ob sončnem zahodu, ko se obarva v ognjeno rdeče odtenke. Cestica za plažo pelje do naselja. V kolikor piha veter z zahoda, jugozahoda ali severovzhoda, je alternativa za sidranje pristanišče Porto di Levante, ki se nahaja na vzhodnem delu zemeljske ožine, ki povezuje otoček Vulcanello in otok Vulcano. Lahko se privežemo na pomolu, ki je namenjen jadrnicam in drugim plovilom ali pa izkoristimo plavajoče pomole, ki ponujajo vse storitve ali pa uporabimo polje boj v bližini pomola. Med raziskovanjem obale se splača obiskati lep zaliv Cala del Formaggio s prodnato plažo obdano s skalnatimi stenami. Enako privlačni sta Cala di Mastro Minico in Cala di Capo Secco – osamljen zaliv med strmimi vulkanskimi pečinami, ki naravnost navdušuje z divjo lepoto. Naprej proti severu pridemo do rta Capo Secco, v katerem se nahajata “konjska jama” (Grotta del Cavallo) in “Venerini bazeni” (Piscine di Venere) – dve najbolj vznemirljivi obalni točki na otoku. Druge alternative za pristanek so: sidrišče Ancoraggio di Gelso – zaliv z lepo plažo črnega peska in gramoza pa tudi posebna plaža t.i. plaža toplih voda, saj je res unikat zaradi žveplovih parnih mehurčkov in podvodnih izvirov (Spiaggia delle Fumarole). Na koncu naj omenimo še najbolj posebno izkušnjo na otoku: vzpon na Veliki krater (Gran Cratere), ki mu pravijo kar “Fossa di Vulcano” ali vulkanska jama. Pot do kraterja je precej zahtevna (7 km), ampak dosegljiva za vse – priporoča se le, da se jo opravi v manj vročih urah dneva. 3. dan, Vulcano-Lipari, 3 milje Naslednjega dne je na vrsti Lipari, največji otok tega otočja in tudi najbolj poseljen in opremljen, oddaljen zgolj 3 milje. Zasidrali se bomo v zalivu Cugno Lungo na zahodni obali v bližini mesta San Calogero. Tale otok vam bo zagotovo všeč, saj je s svojimi zgodovinskimi uličicami, ki se od morja dvigujejo proti dvorcu iz 16 stoletja, zelo prijeten in očarljiv. Tu je doma tudi pomemben Eolski Arheološki muzej takoj poleg znane katedrale Sv. Bartolomeja, ki slovi po svoji poznobaročni fasadi in strmim stopniščem, blizu so tudi ostanki normanskega samostana Najsvetejšega Odrešenika. Vreden ogleda je tudi Belvedere di Quattrocchi, ki nam ponuja eno najlepših panoram in pogled na celoten arhipelag; lahko obiščete osamljenoa a pristno vasico Acquacalda na severnem delu otoka ali pa predel Canneto s čudovito promenado, primerno za dolge sprehode s svežo granito v roki. Absolutno si oglejte tudi kompleks zgradb na rtu Capo Rosso t.i. “Cave di Pomice”, ki so ga nekoč uporabljali za pridobivanje in predelavo plovca. Kar se tiče plaž na otoku pa se priporočajo sledeče: la Forbice – prelep zaliv s smaragdnim morjem na jugu otoka; plaža Praia di Vinci, kjer izstopata strmi kamniti skali (t.i. faraglioni=čeri) Pietralunga in Pietra Menalda; dolga plaža Valle Muria, ki pa je precej osamljena in divja. Najdi najboljše ponudbe za najem plovil na Eolskih otokih 4. dan, Lipari-Panarea, 12 milj Destinacija: Panarea, eolski dragulj, ki mu pravijo tudi “eolski Capri” predvsem zaradi osupljivo lepe pokrajine, pobeljenih hišk, bugenvilij, trendovskega vzdušja, luksuznih hotelov, nočnega življenja in ekskuzivnih restavracij. Do otoka potrebujemo 2h plovbe. Tamkajšnja obala ponuja dobro zavetje pred zahodnimi in severnimi vetrovi. Zahodna obala se spušča v morje s strmimi vrhovi, medtem ko je vzhodni del otoka prijaznejši s številnimi zalivi, ki nudijo dobre možnosti sidranja. Med temi je najboljši zaliv Cala Milazzese, varno zavetje pred severnimi in zahodnimi vetrovi in z odličnim peščenim morskim dnom. Na severozahodni strani je Cala della Nave edina alternativa proti južnim vetrovom, spoznamo pa jo po 40 m visoki skali v obliki ladje. Manj udobno pristajanje je na pomolu Ditella, ki je poleti vedno prenatrpan, saj je tukaj tudi linijska povezava med Panareo in drugimi otoki. Za najboljši začetek izleta pojdimo na najvišji vrh otoka – Punta del Corvo (421 m), s katerega bomo lahko občudovali cel otok ali pa se lahko odločimo za obisk manjših ekskluzivnih plaž, ki nudijo pogled na čudovito čisto morje. Ena najlepših je zagotovo Cala Junco ob južni obali otoka: prekrasni naravni bazen turkiznih voda amfiteaterskega videza obdan z visokimi kamnitimi skalami. Prav tako lepa je tudi “Cala degli Zimmari”, miren zalivček umeščen v pečino bujnega rastlinja in s kobaltno modrim morjem. Zelo cenjena je tudi plaža Calcara, znana po svojih “fumarolah” (razpoke v zemlji, skozi katere izhajajo vodna para in plini) in po žvepleni barvi, s temperaturami ki dosegajo 100° C. Potapljaški navdušenci bodo zagotovo znali ceniti razbitino angleške ladje v kraju Lisca Bianca, kjer je tudi Jama zaljubljencev (Grotta degli Innamorati) in pa gosto poseljeno morsko dno “Le Formiche”. 5. dan, Panarea-Stromboli, 13 milj Petega dne nas pričakuje Stromboli, otok mediteranskih okusov, miren in tih. Površina otoka je 13 km2; gre za zgornjo tretjino ognjenika, ki je nad morsko gladino in tvori otok. Ognjenik s svojimi skoraj 1.000 m je večkrat izbruhnil in je ves čas aktiven z manjšimi izbruhi, ki so pogosto vidni z več točk na otoku in iz okoliškega morja, zaradi česar otok ima vzdevek »Sredozemski svetilnik«. Navtiki so navdušeni nad glavno atrakcijo otoka – meliščem imenovanim Sciara del Fuoco; gre za magmo, ki je kanalizirana med dvema grebenoma. Če jo ponoči opazujete z morja, vas nedvomno pusti brez daha. Po približno 2h plovbe pridemo do otoka, ki s svojim globokim dnom hitro doseže takšne vrtoglave globine, da se je nemogoče privezati. Najmanj neprijeten dostop je tako pri Cala Ficogrande ali Scari, zahodno in vzhodno od kraja Punta Lena. Obe pristanišči se uporabljata za trajektne linije in hidrogliserje, ampak je možno sidranje nedaleč stran od njiju, vendar le ob lepem vremenu in lahkem vetriču s severozahoda. Kot drugo možnost se ponuja sidranje v zalivčku Ginostra pri istoimenski vasici: tu je privez pred hišami, na cca 80 m od kopnega, v globini 7-8m, vendar je dno nepravilno in skalnato. Tukaj blizu je plaža Forgia Vecchia, res čudovita, a zelo malo obiskana. Kot vse otoške plaže ponuja tudi tale užitek na črnem pesku, kopanje med vulkanskimi skalami in v kristalno čistem morju. Tukaj se da najti tudi naravne tolmune, do katerih se pride po morju, saj so skrivajo na obali med skalami. Še ena lepa plaža je Piscità, kjer najdemo staro vetrnico v obliki stolpa, nedaleč stran pa še priznano jamo “Grotta di Eolo”. Legenda pravi, da je grški bog vetrov Eol držal vetrove zaprte ravno v tej jami. Otočje je tako dobilo tudi ime po temu liku iz grške mitologije. V starem mestnem jedru Strombolija izstopa trg Sv. Vincenca s pogledom na morje, znan po spektakularnem razgledu na znameniti Strombolicchio, vulkanski otoček, ki predstavlja najbolj severno točko celotne sicilijanske regije. Za pogledati je tudi cerkev Sv. Bartolomeja iz leta 1801 kot tudi hiša Ingrid Bergman, v kateri je bivala ta prelepa filmska igralka leta 1949 med snemanjem filma “Stromboli, Božja zemlja” Roberta Rossellinija. Najdi najboljše ponudbe za najem plovil na Eolskih otokih 6. dan , Stromboli-Salina, 20 milj Ta dan je predviden za plutje proti otoku Salina, oddaljenem 20 milj. Gre za najbolj zelen otok v arhipelagu, ki je znan po svojih obmorskih vasicah in razgledih na čudovito pokrajino, saj je sestavljen iz kar 6 antičnih vulkanov. Na otoku sta tudi 2 izmed 3 najvišjih vulkanskih vrhov v tem otočju: gora Fosse delle Felci (962m ) in gora Porri (860m) in sta del zaščitenega naravnega rezervata. Ime Salina je otok dobil po slanem jezeru v okolici mesta Lingua, iz katerega so pridobivali sol. Tukaj imamo 2 sidrišči: na vzhodni strani S. Marina in na jugu Rinella. Prvo se nahaja ob vznožju glavnega mesta in se deli na 2 pristanišči, vendar je možno ostati na sidru tudi tik pred samim pristaniščem, kjer je morsko dno od 7 do 15m poraščeno z oceansko posidonijo (endemična rastlina v Sredozemlju, ki je pokazatelj čistih voda). Tukaj je odlično zavetrje pred zahodnimi vetrovi. Rinella pa je naravni zaliv, ki so ga spremenili v pristanišče s pomočjo pomola, ki se začne na obali in se razteza proti zahodu. Je dobro zavetišče od vetrov iz 1. in 2. kvadranta, vendar je izpostavljen južnemu vetru. Na pomolu se lahko privežemo le, če ni predviden prihod trajekta. Kot alternativo se lahko uporabi tudi bližnja manjša plaža z globino 4-7 metrov s peščenim dnom, pokritim z algami. Privrženci snorkelinga lahko tu občudujejo specifičen fenomen imenovan “sconcassi” – gre za emisije plinov in hlapov z morskega dna. Najlepša plaža je zaliv Pollara, ki je tudi najbolj znana med vsemi plažami v arhipelagu, saj jo je režiser Massimo Troisi izbral za snemanje filma Poštar (Il Postino). Dostop je možen po stopnicah, ki jih v celoti obkroža pečina in nasproti plaže se iz morja dviguje kamnita čer “Faraglione di Pollara”. Tu se lahko občuduje eden najbolj impresivnih sončnih zahodov na svetu, saj pogled zajame čer, ki štrli iz vode in otoka Alicudi ter Filicudi v ozadju. Poleg naseja Santa Marina se splača pogledati še ribiško mestece Lingua, ki ga zaznamujejo prodnate plaže in prozorno morje ter naselje Malfa s svojimi belimi hišami, ki jih je zgradila skupina prebivalcev iz Amalfija, ki je tukaj ustanovila svojo kolonijo. 7. dan, Salina-Filicudi-Portorosa, 45 milj Skoraj je že napočil čas, da zapustimo to čudovito otočje, a pred tem bomo obiskali še najbolj divji in prvinski del arhipelaga: otok Filicudi. Lociran je 10 milj zahodno od Saline, torej bomo potrebovali malce dlje kot uro plovbe, da bi prišli na ta skoraj neobljudeni ostanek starodavne zemlje (pozimi je tu le 150 prebivalcev), ki ga obkroža intenzivno modro morje. Obale otoka so strme, zapuščene in težko dostopne ter obdane s plitvinami in nevarnimi skalami. Glavno pristanišče je Filicudi, dejansko gre zgolj za zaliv s pomolom za pristajanje trajektov in hidrogliserjev. Altrenativa je postanek na sidru v zalivu, kjer je peščeno morsko dno, globoko cca 7-10 metrov. Medtem ko Pecorini a Mare, ki je res očarljiv, nima nobene zaščite, zato ga lahko upoštevamo le ob lepem vremenu. Otok je poln vzponov in padcev, potk in poti, vulkanskih sten in terasastih zemljišč, na katerih se izmenjujejo mandljeva, figova, rožičeva in granatna drevesa. Hiše na otoku se vrstijo ena za drugo na edini asfaltirani cesti, ki povezuje obe obmorski vasici na otoku: Filicudi Porto in Pecorini. Ljubitelji trekkinga bodo zagotovo preizkusili vzpon na goro Fossa delle Felci (771 m) in obiskali vasico duhov Zucco Grande. Še ena zanimivost, ki je ne gre zamuditi, je rt Capo Graziano, na katerem so ostanki vasi ovalne oblike iz neolitiske dobe. Od tu je možno priti do starodavnih mlinskih koles (Cave di Macine). Na koncu je vredno ogledati si še mogočno skalo visoko kar 71 metrov ter veličastno jamo “Grotta del...