Velik, bogat in čaroben otok – to je Sicilija. Vendar Sicilija ni le en sam otok, k njej sodijo še manjši otoki, oddaljene dežele v istem morju, ki si delijo isto preteklost in starodavne tradicije matičnega otoka. Danes bolj kot kdajkoli prej, se otoki vračajo k svoji pravi identiteti. Že zgolj njihova imena neustavljivo privlačijo ljubitelje jadranja in jim obljubljajo nepozabne počitnice. Na severovzhodu so Eolski otoki, prvinski, a blizu celine; in nato Egadi na severozahodu, dežela v čudovitem naravnem okolju sredozemskih barv; in potem spet čudoviti Pelagijski otoki, skrajni in samotni, ki se nahajajo na jugozahodu, na najjužnejši točki Italije.      Najdi najboljše ponudbe za najem plovil na Siciliji

Vsi so drobci zemlje, skal in obzorij, a kljub temu, da so le korak stran od sicilijanske obale, nanje vplivajo tudi drugi kraji, predvsem Afrika, ki semkaj prinaša svoje vonjave in toplo ozračje, a žal tudi onesnaženje. Nekateri od teh otokov so prepojeni s prastarimi miti, drugi nosijo s seboj še nerazrešene skrivnosti. Manjši otoki Sicilije ponujajo modrino morja, ki kopa njihove očarljive zalive, samotne in skoraj nedostopne uvale ter plaže, ki jih težko ne bi označili za najlepše v celotnem Sredozemlju. Tistim, ki jih obiščejo med jadranjem, ponujajo delčke življenja, ki teče v čisto svojem, počasnem ritmu in divjo naravo, pa tudi starodavne obrede in močne okuse gastronomije, ki navdušuje gurmane z vsega sveta. Lahko so to kapre iz Pantellerie ali tuna iz Favignane, kozarec odličnega vina (Passito, Zibibbo Malvasia), svež kanolo ali barvni marcipan. Vsak manjši otok Sicilije je edinstven na svoj način in odkrivanje enega za drugim med jadranjem bogati dušo in telo.

Preberi tudi: Jadranje na Siciliji: od rta Capo San Vito do mesta Milazzo

Otok Vulcano, energija ognja 

Ko dosežete otok Vulcano, se zdi, kot da ste pristali v drugem svetu. Deluje morda res nerealno, kot primitivni planet, ki ga obvladuje ogenj in oblikuje mit. Vulcano je raj geotermalne energije in povsod sprošča svojo vulkansko naravo. Vulcano (sicilijansko: Vurcanu) je majhen vulkanski otok v Tirenskem morju, približno 25 km severno od Sicilije in je na najjužnejšem koncu sedmih Eolskih otokov. Otok ima površino 21 km², dvigne se na 501 m nadmorske višine in vsebuje več vulkanskih kalder, vključno z enim od štirih delujočih vulkanov v Italiji, ki niso podmorski. Na severu otoka je otoček Vulcanello (123 m), ki je z Vulcanom povezan z zemeljsko ožino, ki jo v slabem vremenu lahko poplavi. Iz morja se je pojavil med izbruhom leta 183 pred našim štetjem kot ločen otoček. Od takrat do leta 1550 so se pojavili občasni izbruhi iz treh stožcev tako z nanosi piroklastičnega toka kot z lavami, pri čemer je zadnji izbruh ustvaril ozek predel, ki ga je povezal z Vulcanom.

Ni naključje, da so ga stari Grki imeli za zasebno livarno boga Hefajsta (v grški mitologiji bog ognja in kovaštva; sin Zevsa in Here, Afroditin mož). Podobno so Rimljani verjeli, da je bil Vulcano dimnik delavnice njihovega boga Vulkana, zato so otok poimenovali po njem. Po rimskih mitih je otok zrasel zaradi njegovega rednega čiščenja žlindre in pepela iz njegove kovačnice. Pojasnili so tudi, da so bili potresi, ki so bili pred eksplozijami pepela ali so jih spremljali, posledica tega, da je Vulkan izdeloval orožje za svojega boga Marsa za vojsko. 

Skozi stoletja so nenehni izbruhi oblikovali izjemno pokrajino, ki ponuja neverjetno sugestivne poglede, tu izstopa pokrajina imenovana “la colata di ossidiana delle Pietre Cotte”, strjena sled lave, ki se širi vzdolž SZ boka vulkana blizu dveh kraterjev proti mestu Vulcano Porto. Obstaja pa še veliko drugih posebnosti, ki presenetijo obiskovalca: oster vonj po žveplu, modrina morja, ki se sveti v črni skali, wellness kopeli v naravnih jezerih otoka. Številne koristi za telo in duha ter prav posebna energija, ki ostane prilepljena na vas, tudi ko že odidete.

Favignana, fantazija narave

Čeprav majhen, gre za dejansko največji otok v arhipelagu Egadi, poleg zahodne obale Sicilije, le 7 km oddaljena od obale. Otok je dolg 9 km in širok 4,3 km, s skupno površino 19 km². Delno je to hribovit otok z najvišjim vrhom 302 m in dvema dolinama, Piano na vzhodu in Bosco na zahodu. Upravno središče celotnega arhipelaga se nahaja na otoku, ki je ena upravna enota občine Favignana. Otok je bil znan že v antiki, ko je bila to močna trdnjava Kartagine. Favignana je bila naseljen že od neolitika, kar dokazujejo številne arheološke najdbe, najdene v jamah Montagne Grande.

Presenetljiva in neokrnjena narava ter dolgotrajno delo človeka, da jo je ukrotil in živel z njo v sožitju. To so značilnosti, ki presenetijo tiste, ki pristanejo na otoku Favignana, le nekaj milj oddaljenem od mest Trapani in Marsala, a tako oddaljenem v smislu pojmovanja časa. To je dežela, polna sledi preteklosti, prve segajo v paleolitik, predvsem pa z identiteto, ki je v celoti povezana s kamnino. Favignana ne bi bila enaka brez svojih kamnolomov kalkarenita, ki jih je človek skozi leta oblikoval in naredil to ozemlje edinstveno: sugestivne oblike, skoraj “kamniti vrtovi”, ki jih boža morska voda. In potem je tu tradicija ribolova tun, ki je tukaj že prava umetnost.

Morje, ki pripada naravnemu rezervatu Egadi in pravi raj, ki očara ribiče in ljubitelje potapljanja. Med najbolj znanimi plažami je legendarna Cala Rossa: nebeško modro morje obdaja veličastne bele šope kamnin, drobni bel pesek in kristalno čista voda ter majhne pečine zagotavljajo čudovito in enkratno kopanje.

 

Najdi najboljše ponudbe za najem plovil na Siciliji

Pantelleria, moč samote

Danes Pantelleria, sicilijanska Pantiddirìa in antična Cossyra – to je italijanski otok v Sicilskem prelivu v Sredozemskem morju, ki leži 100 km jugozahodno od Sicilije in samo 60 km severovzhodno od tunizijske obale, ki jo je ob lepih dnevih možno videti s prostim očesom. Pantelleria je tudi ime mesteca in občine na otoku, ki je administrativno vključena v provinco Trapani in regijo Sicilija. Na otoku živi 7.664 prebivalcev (2011), pretežno v treh naseljih Pantelleria, Khamma in Scauri, ter po celotnem otoku v tipičnih hišah imenovanih damussi (starodavne podeželske hiše, zgrajene iz lokalnega kamna z belimi kupolami. Mnoge so spremenjene v čudovite namestitvene objekte, kot nalašč za prenočevanje v stilu Pantellerije).

Otok Pantelleria je vulkanskega izvora ovalne oblike, podolgovat v smeri severozahod-jugovzhod dolžine 13,7 km in največje širine 8 km. Skupna površina otoka je 83 km², najvišji vrh otoka se imenuje Montagna Grande in je visok 836 m. Zadnji izbruh vulkana so zabeležili leta 1891, na otoku pa se še vedno dogajajo vulkanske aktivnosti, kjer posledično nastajajo gejzirji vodne pare od 100 stopinj in kraji, kjer se iz zemlje dvigajo žveplene pare (fumarole). Obstajajo tudi številni termalni vrelci, ki vsebujejo silicij in natrijev karbonat. Kljub vsemu je na otoku problem s pitno vodo in prebivalci uporabljajo deževnico. Na otoku je veliko depresij, kot ostankov nekdanjih kraterjev in se danes intenzivno obdelujejo.

Otok je bil naseljen že v neolitiku s prebivalci, katerih poreklo še danes ni znano, domnevno Iberijskega ali ibero-ligurskega porekla. Iz tega časa so našli številne arheološke artefakte, največ keramiko v vasi Murcia. Na otoku je nekaj megalitskih gradenj, imenovanih sesi, elipsaste oblike, za katere se ne ve, čemu so bile namenjene. Verjetno so to bili nagrobni spomeniki ali grobnice (po obliki so podobni nuragijem iz Sardinije, samo manjši). Pantelleria je naseljena že okoli 35.000 let, in je zaradi svoje lege in strateškega pomena v ožini med Tunizijo in Italijo ves čas predmet osvajanj in vojskovanj. Tekom let so ga osvajali Kartažani, Rimljani, Vandali, Bizantinci, Arabci, Normani in Turki.  Okoli leta 700 so otok zavzeli Arabci in ga poimenovali Bin tal-Riyah (Hči vetrov) – ime, ki se otoka drži še danes. V času Druge svetovne vojne je zaradi izrednega strateškega pomena otoka, kot zaščite plovnih poti do Afrike, Benito Mussolini ojačal otoške vojaške utrdbe. V načrtih zaveznikov za izkrcanje na Sicilijo, je otok zaradi svoje lege imel pomembno vlogo. V času med 18. majem in 11. junijem 1943 so zavezniki na otok vrgli okoli 6200 ton bomb, s čimer so dosegli vdajo italijanskih enot na otoku.

Zadnjih več 10 let pa je otok tarča ladij z afriškimi migranti, ki prihajajo na otok s starimi razpadajočimi ladjami.

Pantelleria je znana tudi po svojih sladkih vinih, muškatu Pantelleria in muškatu Passito de Pantelleria. Obe sorti vina pridelujejo iz lokalne sorte vinske trte imenovane Zibibbo. 24. novembra 2014 je UNESCO uvrstil v svoj seznam nematerialne svetovne dediščine “tradicionalno vinogradniško prakso kultiviranja vinske trte v rogovilah na Pantellerii”. Le-ta se prenaša iz generacije na generacijo vinogradnikov in kmetovalcev. Okoli 5.000 oseb ima v lasti zemljišča, na katerih na poseben način vzgajajo nizko rezano vinsko trto. Tehnika vzgoje je razdeljena na več faz. Najprej se izravna teren, kjer se bo vzgajala vinska trta. V zemljišču se izkopljejo vdolbine, v katera se posadi vinska trta. Glavno korenino trsa se potem pazljivo poreže na šest poganjkov, ki tvorijo radialni grm. Vdolbine se neprenehoma preurejajo, da se lahko zagotovi pravilna rast rastline v otoški mikroklimi.

Otok Pantelleria je nastal kot del potopljenega vulkana, zato je njegova sugestivna pokrajina, vklesana v kamne lave. Potem pa je tu še morje, morje Pantellerie, ki ga je treba doživeti v zalivih kamenčkov in peska, temnih kot obsidian (vulkansko steklo), v skritih zalivih, ki se potopijo v smaragdno morje.

Bue Marino je najbolj znana plaža na otoku; za alternativno doživetje pa se zasidrajte v Cala Gadirju – zalivu, kjer se lahko okopate v morju ali potopite v toplo vodo bližnjih naravnih bazenov, izkopanih neposredno v skalo.

Lampedusa, filozofija gostoljubja

Lampedusa je biser Pelagijskega otočja in tudi njegov največji otok s površino 20,2 km² (dolg je okoli 9 km, njegova širina pa je do 3 km); hkrati je eden najjužnejših italijanskih otokov, skoraj naravni most med Evropo in Afriko, sicer od Sicilije oddaljen kar 200 km. Ta strateška lega je določila njegovo poklicanost za gostoljubje. Lampedusa vključuje še otočka Linosa in Lampione. Najvišji vrh Monte Alberto Sole doseže višino 133 mnm. 

Medtem pa so ostalo naredili prebivalci otoka, tako zelo, da so si prislužili zlato medaljo za državljansko hrabrost. V očeh sveta je Lampedusa simbol solidarnosti in virtuoznosti, dežela, ki izstopa tudi po zaščiti in okrevanju velikih morskih želv Caretta Caretta, značilnih za Sredozemlje, ki si izberejo ravno njene plaže za odlaganje jajčec.

Hvalnica naravi je veličastna “Spiaggia dei Conigli”, na istoimenskem otočku, jeziku zlatega peska, z neverjetno turkiznim morjem, idealnim za sprostitev, plavanje in odklop od ostalega sveta. Potem je tu še morje na rtu Punta Parrino, spektakel zaradi morskega dna, polnega življenja, pravi raj za potapljače. To je otok z nerodovitno pokrajino in barvami, ki spominjajo na Afriko, deželo, ki slavi lepoto narave in umetnost srečanja.

Od začetka 21. stoletja je žal Lampedusa znana kot glavno pribežališče afriških ekonomskih in političnih beguncev na poti v Evropsko unijo in ji nemalkodo pravi “rajski otok obupa”. Številni čolni z begunci izplujejo iz Libije, Lampedusa pa je del kopnega Evropske unije, ki leži najbližje obali te severnoafriške države.

Najdi najboljše ponudbe za najem plovil na Siciliji

Skratka, manjši otoki Sicilije so neločljivo povezani z zgodovino in geografijo matične dežele. Arhipelagi, skale in morski skladi so si med seboj različni in tistim, ki jih dosežejo z jadri, zagotovo ponudijo zelo močna čustva in nepozabne panorame.