Alicudi? Kje se nahaja? Gre za najbolj oddaljen od Eolskih otokov, v bistvu košček zemlje z uporniškim duhom, deviškim vzdušjem in življenjskim slogom, zamrznjenim v času: brez avtomobilov, hrupa in trendovskih klubov. Kraj, kjer se dnevi preživljajo v miru, tu si dodobra napolnite baterije in se popolnoma prepustite sproščujoči atmosferi.

V Sredozemlju ni veliko krajev, ki so ušli množičnemu turizmu, ki onesnažuje, posplošuje, napada in pogosto celo spreminja identiteto ozemlja/kraja na slabše. Med temi postojankami upora je zagotovo otok Alicudi. Otok, kjer še vedno lahko vdihnete pristno vzdušje in brezčasen življenjski slog. Zato se Alicudi izkaže kot idealna destinacija za jadranja, saj omogoča posadki pobeg pred vsakodnevno norijo in hitrim tempom življenja, ter ponovno odkrivanje lepote narave in počasno uživanje v pravem dopustniškem duhu.

V primerjavi z ostalimi Eolskimi otoki, je Alicudi premaknjen proti zahodu in z zgolj 5 kvadratnimi kilometri je drugi najmanjši otok za Panareo. Ima skoraj popolnoma stožčasto obliko in značilne robate in nazobčane obrise, ki ponujajo jadralcem čudovite poglede in že na obzorju ga je mogoče prepoznati po strmem profilu nekdanjega ugaslega vulkana (Monte Filo dell’Arpa), visokega 675 metrov, ki ponikne več kot 1500 metrov v globino Tirenskega morja.

V starih časih je bil otok znan kot Ericussa, iz starogrške besede Ἐρικοῦσσα (»bogata z resjem«), medtem ko sedanje ime izhaja iz arabskega “Alì-kur”- trdnjava Alì. Otok Alicudi je bil naseljen od neolitika, kar potrjujejo sledovi, najdeni v bližini sedanjega pristanišča in na vrhu otoka. Na vzhodni obali otoka so našli dele keramike iz rimske dobe. Leta 1676 je v bližini otoka potekala bitka pri Alicudiju kot del Francosko-nizozemske vojne. Po vojni je otok naseljevalo preko 600 ljudi, ki so se večinoma nato izselili v Avstralijo in druge dele sveta. Leta 2001 je število prebivalcev štelo okoli sto prebivalcev, ki se pozimi še dodatno zmanjša.

Preberi tudi: Eolski otoki: jadranje med vulkanskimi otoki

Malo zavetišč v primeru slabega vremena

Edino pristanišče na otoku Alicudi je Scalo Palomba, armiranobetonski pomol, ki pa je rezerviran za trajekte in hidrogliserje, ki vozijo med drugimi otoki. Jadralci se lahko zasidrajo le ob pomolu, saj je kamnito morsko dno na tem delu morja zelo visoko. Sicer pa otok nima zaklonišč in v primeru slabega vremena morje povsod močno naraste. Zato je bolje natančno preučiti napovedi v času vašega bivanja.

Najdi najboljše ponudbe za najem plovil na Eolskih otokih

Počasno življenje s pomočjo mul

Po pristanku na kopnem, jadralce pričaka informacijska tabla, ki opisuje otok Alicudi kot “otok stopnic”. To so pravzaprav precej strme stopnice, ki se od pristanišča po terasah s pogledom na morje vzpenjajo na vrh ugaslega vulkana. Avtomobili in motorna vozila na otoku niso dovoljeni, kar je redko razkošje za tiste, ki ljubijo popoln mir; edine, ki prebivalcem in popotnikom pomagajo prenašati težka bremena po stopnicah, so mule. Po drugi strani pa v Alicudiju ni asfaltiranih cest, le poti in steze v kamnu lave ter seveda: stopnice.

Tudi hiš je le nekaj 10, vse v popolnem eolskem slogu. Edino naseljeno središče otoka se nahaja na vzhodni strani. Razdeljeno je na manjše predele: Alicudi port, Contrada Tonna, San Bartolo, Contrada Pianicello in Contrada Sgurbio. Tu je življenje preprosto in špartansko: ni diskotek, pubov, bank in bankomatov, ampak le ena majhna restavracija z edinstvenim vzdušjem, nekaj trgovin, bar, pošta in še kaj.

Popolnoma edinstvena značilnost tega otoka je, da se v Alicudi prehranjujete večinoma v domovih nekaterih “arcudarijev”, kot se imenujejo prebivalci otoka. Dan prej rezervirate in se pojavite ob navedenem času, da delite obrok z drugimi popotniki. 

Najdi najboljše ponudbe za najem plovil na Eolskih otokih

Prodnate plaže in stare potke 

Otoške plaže so majhne in prodnate ter jih je malo; vse se pa nahajajo v ozkih granitnih zalivih, do katerih je mogoče priti le po morju. Edina plaža, ki je dostopna tudi peš (v cca pol ure hoje) je Bazzina, ki leži na vzhodni obali nedaleč od pristanišča in je videti kot očarljiv zaliv s precej plitvimi vodami. Drugače so obale otoka večinoma visoke in posejane z vulkanskimi jamami. Vendar pa je morje tukaj pravo veselje za tiste, ki se radi potapljajo. Vsekakor je zanimiv izlet do predela obale, ki ji pravijo Scoglio Galera, ob zahodni obali otoka – izgleda kot zmajeva glava zaradi skladnosti skal, ki jo naredijo skoraj luskasto in bo zagotovo spodbudila domišljijo najmlajših. Scoglio Galera se zelo dobro vidi z morja, zato priporočamo ogled otoka z ladjo ali kanujem. Lahko pa se tudi izgubite med različnimi pohodniškimi potmi, ki se vzpenjajo do ustja vulkana, prav tako ne smete zamuditi cerkve San Bartolo, zavetnika Eolskih otokov.

Na tem otoku morje dejansko prevladuje s svojo posebno modrino, ki se v različnih obdobjih dneva nagiba celo k sivi. In kromatski kontrast med rastlinjem, polnim cvetočih dreves, kot je bugenvilija, belino hiš in črnino vulkanske zemlje je paša za oči. Sicer je to otok uporniške duše, vendar posamezniku omogoča opazovanje in uživanje v naravnih lepotah in v posebnem sproščujočem vzdušju.

Najdi najboljše ponudbe za najem plovil na Eolskih otokih