Navtik bi moral poznati vse trike, da si najbolje razlaga znake, ki jih ponuja narava, ko se vreme spreminja, tako kot se obrne na lepo ali ko naznanja oblake, dež in sunke vetra. Ko je govora o meteoroloških pojavih so predvsem vetrovi  tisti elementi, ki bi se jih moral skiper, pa tudi ostali člani posadke jadrnice, naučiti med plovbo, pa tudi, ko ste morda privezani v pristanišču ali tik pred izplutjem.

Tu je torej vodnik o prevladujočih vetrovih, ki jih lahko srečamo v Sredozemlju, kako nastanejo, njihova imena, značilnosti in s tem povezani atmosferski pojavi, ki jih morajo navtiki upoštevati.

Kaj je veter in kako nastane?

Z metereološkega vidika se lahko veter (torej velike zračne mase, ki se premikajo) obravnava kot premik niza delcev, od katerih vsak poživi z enim samim gibanjem in ima v sebi enotne značilnosti. Dimenzije teh delcev so običajno enake nekaj kubičnim centimetrom, medtem ko je njihova masa veliko manjša, tako da je rahla sprememba atmosferskega tlaka dovolj, da nastane premik velikih količin teh delcev in posledično vetrovi različnih jakosti. Zrak se v praksi obnaša kot tekočina, ki se premika pod vplivom nenehnih nihanj tlaka. Intenzivnost vetrov je po drugi strani odvisna od kompleksnejšega sistema sil, ki vključuje spremenljivke, kot je sam atmosferski tlak, pa tudi rotacijsko gibanje zemeljske osi, pa tudi naravno bolj “enostavne” parametre, kot je npr. kot indeks temperature zraka in vlažnosti. Prav zaradi tega so glede na posebnosti teh spremenljivk, ki jih najdemo v Sredozemskem morju, nekateri vetrovi po smeri in jakosti prevladujoči med vsemi vetrovi, ki se lahko pojavijo v ozračju in so navedeni v “roži vetrov” (vetrovna roža). Tu govorimo o sledečih vetrovih: maestral, tramontana, burja, levant, lebič, oštro, jugo in ponent.

Maestral

Znan tudi po francoskem imenu “Mistral”. Gre za veter, ki piha s severozahoda in v glavnem sledi hladni fronti. Zaradi tega je njegova značilnost precej suh zrak in nebo pokrito s kumulusnimi oblaki, pa tudi nevihte in nenadni padci temperature. Ime maestral je dobil, ker na Kreti (mejnik za vetrovno rožo) piha ta veter s SZ s strani Benetk, ki so jo nekoč imenovali tudi “magister” oziroma “magistra”. Lahko doseže jakost 40-50 vozlov in s križanjem naredi morje (ki ga je vznemiril lebič) še bolj nevarno, zato se ga navtiki še posebej bojijo. Tipičen primer prisotnosti maestrala na obalnih območjih severnega Tirenskega morja predstavlja prehod hladne zračne fronte čez Italijo, ki prihaja ravno s severozahoda.

Načeloma je to prijeten, priobalni, dnevni termični veter, ki piha z morja proti kopnemu, ker se kopno podnevi segreva hitreje kot morje. V Slovenskem primorju piha iz smeri zahod-severozahod (WNW), po večjem delu Jadrana iz severozahoda (NW), na skrajno južnem Jadranu pa celo iz zahoda (W). Pihati začne po 10. uri, okrog 14. ure doseže največjo moč okrog 4 Bf in preneha pihati pred sončnim zahodom.

Tramontana

To je mrzli veter, ki piha s severa, zlasti v trenutkih, ko se vremenska motnja (perturbacija) pravkar umiri. Ta veter najdemo predvsem na morjih severne Italije, in sicer v Ligurskem morju in zgornjem Jadranu; je hladen veter in prinaša nizko vlažnost ter zato jasno ali delno oblačno nebo (svetla tramontana). Veter je tako ime dobil, ker na Kreti (večinoma gorat otok) prečka gore od severa proti jugu. Lahko se pojavi ob jasnem nebu ali ob oblačnem nebu in padavinah, če je povezan z motenim sistemom. Slednji primer je pravzaprav tako imenovani “temna tramontana”, ki na Ligurski rivieri potiska vremenske motnje s severa navzdol iz Apeninskega in Alpskega loka. Ime tramontana je bilo napačno povezano s “sončnim zahodom” (italijansko: tramonto), čeprav se vrti s severa, v resnici pa izhaja iz latinskega opisa “intra montes”, ki se nanaša na dejstvo, da se vrti iz osrčja Alp (točke, kjer je nastala), torej s severa, ki so ga zgodovinsko poznali Rimljani.

To je kratkotrajen prehoden veter, ki na Jadranu piha s severa – v vseh letnih časih. Lahko je močan in nevaren veter, ki običajno preide v burjo. Doseže lahko največjo hitrost do 200 km/h, piha pa s hitrostjo 80 km/h. V Sloveniji tramontana pomeni močan (orkanski) severni veter, ki piha z Alp do Benetk, čez Trst in Slovensko primorje ter Istro. Z orkansko močjo lahko podre drevesa, odkriva strehe na hišah, uničuje čolne ali jih celo prevrne.

Burja

Veter, ki mu ponekod pravijo “grecale” prihaja s severovzhoda in je značilen za približevanje mrzlega letnega časa (običajno piha od novembra do aprila). Na območju severnega Jadrana na obalah Furlanije Julijske krajine in hrvaške Istre pravimo temu vetru burja in se kaže v posebnih tlačnih pritiskih. Ime izhaja iz dejstva, da je to severni veter – iz starogrške besede borea: sever. Po burji je znano mesto Trst, kjer burja piha predvsem pozimi in je opredeljena kot svetla burja “Bora chiara” v lepem vremenu ali temna burja “Bora scura” v razmerah motenega vremena. Mestu pravimo celo “vrata burje”, saj gre tu za prekinitev alpske verige (v Julijskih Alpah) med goro Re (v slovenščini Nanos) in goro Nevoso (v slovenščini Snežnik). Tu se kanalizira zrak, ki dobesedno pada na Jadran, ki se vije nad Trstom in bledi na severu in jugu, v Monfalconeju in v severnem delu Istre. Od tu burja nadaljuje svojo pot po pridobljeni smeri, včasih doseže Benetke, zlasti Chioggio, ter povzroči živahno valovanje. Ta vrsta vetra lahko doseže hitrost 150 kilometrov na uro.

Burja v Sloveniji piha predvsem na Primorskem. Ta severovzhodni veter se v Vipavski dolini po pobočjih Gore, Čavna in Nanosa v sunkih spušča v dolino. V dolgoletnem povprečju piha zmerna do močna burja tu kar 42 dni na leto. Najmočnejši sunki presegajo hitrost 200 km/h, na Obali pa so v povprečju za 50 km/h šibkejši. Veter velikokrat povzroči veliko škodo v kmetijstvu, prometu, na zgradbah in v vsakdanjem življenju. Že v načinu gradnje lahko vidimo visoko prilagojenost razmeram. Stare hiše so zgrajene tako, da kažejo burji hrbet, torej tisto stran, ki je skoraj brez oken in vrat, na strehah pa lahko skoraj na vsaki hiši vidimo kamenje, ki dodatno obtežuje kritino, da je burja ne odpihne. Kljub vsem prilagoditvam pa je pomladno popravljanje streh nekaj povsem običajnega.

Levant

Levant je na splošno šibek veter, ki piha od vzhoda proti zahodu v zahodnem Sredozemlju. Veter izvira iz središča Sredozemlja ob Balearskih otokih in piha proti vzhodu, da doseže največjo moč čez Gibraltarsko ožino. Njegov vpliv se čuti vse do Italije na Tirenskem morju in na srednje-južnem delu Jadrana. To je hladen in vlažen veter, nosilec megle in padavin, ki je prepoznan kot vzrok za nastanek posebnih oblakov nad zalivom in Gibraltarsko skalo, kjer lahko povzroči razburkano morje in morske trobente. Veter se lahko pojavi kadar koli v letu, vendar se običajno pojavi med julijem in oktobrom. Pozimi levant pogosto spremljajo močno deževje. Ime vetra izhaja iz pomena besede kot stran neba – vzhod/levant, kardinalna točka, iz katere izvira. Ta veter piha kratkotrajno in dosega hitrosti do 7 Bf, najpogosteje piha kadar burja prehaja v jugo ali obratno in je kombinacija obeh vetrov. Pozimi ga spremlja mraz in lahko prinese sneg. Poleti piha v jutranjih urah v vedrem in stabilnem vremenu skozi kanale med srednjedalmatinskimi otoki. Ker je kombinacija juga in burje, je običajno vlažen in hladnejši veter in lahko prinese dež.

Jugo

To je veter, ki piha z jugo-vzhodne strani, topel in le prvotno suh. Začne namreč pihati v puščavi Sahara, vlaži pa se ob prečkanju Sredozemlja in zato prinaša oblake in padavine predvsem v severni Italiji, kjer se zrak zaletava na južno stran Alp in svojo vlago odvaja v obliki padavin. V severnem Sredozemlju se ga bojijo zaradi valov, ki jih ustvarja, in zaradi visoke vode, ki včasih potopi Benetke. Ta veter zrak suši in dviguje prah na obalah severne Afrike, nevihte v Sredozemlju ter hladno in vlažno vreme v Evropi. Veter piha spremenljivo od pol dneva do nekaj dni. Marsikdo temu vetru pripisuje negativne vplive na zdravje zaradi vročine in prahu, ki ga prinese z obal Afrike ter padca temperature v Evropi.

Na Kreto piha ta veter iz smeri Sirije, zato se mu reče tudi “široko” (italijansko: scirocco), mi ga poznamo kot “jugo”, v Libiji znan po imenu “ghibli”, medtem ko v primeru, da doseže francoske obale in tako vsebuje več vlage, nosi ime “marin”.

Močneje in pogosteje piha v južnem Jadranu, v severnem Jadranu pa navadno piha od marca do junija, povprečna moč pa je 4-5 Bf (hitrost 16-20 vozlov). Poleti traja do tri dni, pozimi pa tudi do devet dni, s kratkimi prekinitvami celo do tri tedne. Jugo močno razburka morje, vendar pa so valovi pravilnejše oblike ter pri isti višini daljši od valov, ki jih povzroči burja, zato se manj lomijo. Ni tako nevaren kot burja, ker piha enakomerno in ne nastopa nenadoma, nevihtno moč pa doseže šele tretjega dne. Predznaki juga so tišina in spremenljivi šibki vetrovi, meglica in mračen jugovzhoden del obzorja. Vidnost se zmanšuje, tlak počasi pada, krepijo se zračni tokovi iz jugovzhoda, zlasti v severozahodnem Jadranu višina morja raste.

Oštro 

Ta južni veter z imenom “oštro”, ki je tradicionalno ime za veter, ki v Sredozemlju piha z juga. Ime izhaja iz latinščine “Auster”, nekateri mu pravijo tudi “opoldanski veter”, je bolj prehoden in kratkotrajen, hkrati pa vroč in vlažen veter, ki prinaša dež. Njegovi učinki na tukajšnje podnebje so precej šibki in ne zelo občutljivi. Najbolj pogost je na odprtem delu Jadranskega morja. Dosega lahko tudi večje hitrosti in naznanja prihod slabega vremena, ki ga spremljajo nevihte.

Lebič

Lebič ali garbin (italijansko lebeccio) je v Jadranu nevihtni jugozahodni veter (piha z močjo do 40 vozlov), ki ga spremljajo močne padavine. Poleti nastane kot veter lokalne termične nevihte. Ta veter ustvarja velike valove in na jadranski obali ogroža tista pristanišča, ki niso zavarovana pred jugozahodnimi vetrovi, hkrati pa je nevaren za plovila majhne do srednje velikosti. Prihod lebiča najavi nenadno znižanje zračnega tlaka. Ko zračni tlak pade najniže, lebič piha najmočneje. Najmočneje pa piha v področju srednjega in južnega Jadrana, na severnem je običajno šibkejši. Na področju Jadrana za lebič najdemo številna imena. Pogosto se uporabljajo imena lebičada, garbin, garbinada. Lebičada ali garbinada ga imenujejo, kadar piha zelo močno. Na otoku Hvaru ga imenujejo lebićada ali lebićoda, na Visu libićada, garbinoda, v Selcah uštrijada. Prav posebno ime so mu dali na Dugem otoku, kjer ga imenujejo jarpka, v Saliju pa tudi donjak.

Ponent

Je veter, ki piha z zahoda, zmerne intenzivnosti, ki je povezan z regionalnimi podnebnimi razmerami. Pravimo mu tudi “Zefir”. Ponent določa meteorološke učinke podobno kot lebič in je značilen za atlantske vremenske motnje, ki prečkajo Sredozemlje od zahoda proti vzhodu. Njegovi učinki se čutijo predvsem v Tirenskem in srednje-južnem Jadranskem morju. Ponent je svež veter, značilen za poletne popoldneve; tako kot lebič je nosilec slabega vremena. Značilno zanj je, da se pojavi iznenada, najpogosteje pa se pojavi ob hladnem vetru. Je kratkotrajen nevihtni veter in povzroča visoke valove ter prinaša kratkotrajen vendar močan dež. Dosega jakosti vse do 12 Bf. Kadar močno piha ga na hrvaškem imenujejo pulentada (tudi pulenat, punenat). Nevaren je v vseh zalivih, ki so odprti proti zahodu, saj v njih povzroča visoke valove. Najbolj nevaren je, ker so pojavi iznenada in ker je zelo redek veter.