Toskanski arhipelag sestoji iz 7 glavnih otokov in ravno toliko nenaseljenih otočkov. Kaj nas čaka na tem dopustu? Kristalno čisto in čudovito toplo morje, ki ponuja igro barv ob obali otokov in je v impresivnem kontrastu z borovimi gozdovi, slikovitimi zalivi s čudovitimi belimi plažami in pristnimi majhnimi vasicami s čarom Toskane, drobci zgodovine in sproščujočim vzdušjem.  4 od omenjenih otokov s severa proti jugu (Capraia, Elba, Giglio in Giannutri) so prosto dostopne vsem navtikom. Medtem ko ostali 3 (Gorgona, Pianosa, Montecristo) so iz različnih razlogov prepovedane za plovbo, vendar je obisk vseeno možen, s predhodnim dovoljenjem. Vsi otoki so zaščiteni kot Narodni park Toskanski arhipelag, ki ščiti njihov življenjski prostor in tradicijo ter dejansko preprečuje množični turizem. Razdalje med samimi otoki ne presegajo 25 milj in zato to otočje privlači čisto vse: začetnike, izkušene pa tudi družine z otroci.

1. dan, Marina Scarlino, vkrcanje

Naš itinerarij se prične v marini v mestecu Scarlino, v Toskani seveda. Scarlino je otočju res blizu, zato predstavlja idealno točko za začetek in konec krožnega križarjenja. Vkrcanje je navadno ob 17h in prva noč se preživi kar v marini, zato lahko to izkoristimo za raziskovanje naselja in večerjo v eni izmed restavracij, ki jih kraj ponuja. Tako se bomo lažje privadili na toskansko atmosfero.

2. dan, Scarlino-Giglio, 35 milj

Zjutraj odrinemo proti prekrasnemu otroku Giglio, ki je zelo priljubljen med vsemi navtiki, tudi tujci, predvsem zaradi čarobnih plaž, a tudi zaradi zanimive mešanice zgodovinskih in umetniških pričevanj, ki jih ponuja. Otok je dobil ime po cvetu bele lilije, saj se vsako pomlad spremeni v pravo zeleno oazo prekrito s temi cvetlicami. Drugače je zemlja na otoku bolj gorska, z granitnim zemljiščem, znanim po majhnih terasah s suhimi zidovi – takoimenovane “greppe”. Najvišji vrh otoka je Poggio della Pagana s svojimi 498 metri. Na otoku prebivalci živijo le v 3 vaseh. Prva je Giglio Porto, ki ima edino marino, ki jo bomo uporabili za privez. Vasica s pisanim videzom in vedno polna prometa se nahaja na sevrovzhodni obali otoka in je zaščitena z 2 pomoli. Ko se približujemo kopnu, se opremo na dve vidni točki: vas in stolp “Torre del Saraceno”. Ob pomolih je tako približno 60 privezov, morsko dno globine 1-2.5 m. Marina ponuja sledeče storitve: voda in gorivo, v vasi pa najdemo trgovine z živili in druge, bare in ribje restavracije.

Druga otoška vas je Giglio Castello, tudi ta iz srednjeveških časov, medtem ko so Giglio Campese, nekdanjo ribiško vasico, pred leti spremenili v turistično naselje zahvaljujoč prekrasni plaži, ki se nahaja tik ob tem kraju. Med zalivi, ki jih “moramo” obiskati je zagotovo Cala Cannelle južno od kraja Giglio Porto, ki ima čudovito peščeno plažo s kamnito obalo in Cala delle Caldane na vzhodni obali. Med obema pa najdemo rt Punta di Capo Marino z majhnim in divjim zalivčkom in plažo, pred katero se lahko zasidramo 100 m od obale na peščenem morskem dnu za algami, globine 5-10m. Vreden ogleda je tudi zaliv Cala dell’Allume, ki ga spoznamo po skali Cappa in se nahaja 400 m južno od vhoda v zaliv Campese, ki predstavlja odlično možnost za sidranje, saj je zaščiten od vseh vetrov z izjemo severnozahodnih.

Zanimivost: mednarodno znan je postal otok v letu 2012, ko je tam nasedla križarka Costa Concordia in s tem vzbudila veliko zanimanje medijev.

3. dan, Giglio-Giannutri, 11 milj

Najjužnejši otok toskanskega arhipelaga je Giannutri, ki nas s svojo tipično obliko polmeseca pričakuje po plovbi 11 milj proti jugu. Otok je divji in obala ostra, saj tu najdemo ne le kristalno čisto morje, vendar tudi strme pečine, ki se potapljajo v modrino vode, skrivnostne morske jame, majhne romantične plaže ter goste gozdove sredozemske makje. Na otoku sta 2 varianti za pristanek: zaliv Spalmatoio na jugovzhodu ter zaliv Cala Maestra na severozahodu. Cala Spalmatoio je prostran zaliv, ki je dobro zaščiten od vetrov (z izjemo vzhodnih in JV). Pristanišče je sestavljeno iz betonskega pomola z mešanim morskim dnom globine 4-4.20m. Teoretično res dobro sidrišče, a večinoma zasedeno s stalnimi privezi. Prepovedano je ostati na sidru v radijusu 100m od belo-rdečih boj, ki označujejo kopališče. Zaradi tega je tukaj dejansko zelo malo možnosti za privez in je za to bolj primeren zaliv Cala Maestra. Gre za manjšo uvalo vklesano v zahodno obalo otoka, povsem odprta maestralu (kot nam tudi samo ime pove). Manjši pristan je praktično vedno zaseden, zato nam preostane le odvreči sidro na peščeno morsko dno, ki pa ne prime enako dobro povsod, zato je priporočljivo privezati še vrv na kopnem. Tukaj imamo na izbiro 2 res lepi plaži, ena peščena in gramozna, druga le iz kamenčkov; v bližini so še ruševine stare rimske vile “Villa Domizia”, ki sega v 2 stoletje n.št.

Razen omenjenih privezov, je obala otoka Giannutri precej nazobčana, ki jo na nekaterih delih prekinejo skrite plaže kot Cala Brigantina, Cala dello Scoglio in Cala Schiavone (ali Cala dello Schiavo). Morsko dno je tukaj bogato s starodavnimi in sodobnimi razbitinami, ki skupaj s spužvami, korali, gorgonijami in plaščarji (“tunicata”), tvorijo pomemeben morski park. Po pristanku lahko otok raziskujemo po majhnih potkah, vendar ne sami, kajti raziskovanje otoka je možno le v družbi pohodniškega vodnika. Na južnem koncu postane obala prav divja z zalivi in morskimi jamami t.i. “Grottoni”, ki predstavljajo gnezdišča za nekatere redke vrste, kot je kraljevi galeb. Tu najdemo tudi svetilnik z značilnim osmerokotnim stolpom, ki je še dandanes delujoč in usmerja ladje v tranzitu.

Zanimivosti: podnebje na otoku je zelo sredozemsko in pozimi tudi zelo blago. Posledično na otoku uspevajo številne tropske rastline, kot so orhideje ali celo palme. Otok je velik 260 hektarjev in je zato drugi najmanjši otok v Toskani, dolg le 3 km in širok 500 m z najvišjo točko Poggio Capel Ross (88 metrov).  V Punta Scaletti lahko pod vodo občudujemo neokrnjeno rimsko ladjo ter v zalivu Spalmatoio še druga plovila, ki so tu doživela brodolom in zdaj ležijo tu, vključno z rimskimi in etruščanskimi ladjami. Otok je sam kot raj zunaj časa in prostora. Na otoku ni avtomobilov ali cest. Zaman boste iskali tudi običajne turistične strukture na otoku. To je zato, ker je otok večinoma v zasebni lasti.

4. dan, Giannutri-Montecristo, 34 milj

Današnji dan je rezerviran za otok Montecristo, otok, ki je svet zase, popolnoma nedotakljiv, divji, pristen in predvsem izven časa. Tisti, ki imajo srečo, da stopijo na ta granitni otok, vedo, da vstopajo v drugo dimenzijo. Če želite priti do Montecrista, morate izpolniti prijavnico in upati, da boste med redkimi, ki smejo obiskati otok. Otok ne more biti bolj ekskluziven: strogo je zaščiten, le 1.000 obiskovalcev na leto lahko obišče otok. Otok je praktično nenaseljen, tu je le nekaj delavcev, ki skrbijo za gozd. Narava je namreč otok popolnoma prevzela. Do 16. stoletja je bil na otoku dom redovnikov, ostanke je mogoče najti v samostanu San Mamiliano do danes. Edina hiša na otoku Montecristo, v kateri je zdaj gozdarski oddelek, je Villa Reale v Cala Maestri, ki jo je zgradil Anglež, v kateri je bil zgrajen tudi majhen naravoslovni muzej. Vendar obisk v resnici ni nujen, saj je celoten otok muzej za živali in naravo.

Edini dostop do otoka je zaliv Cala Maestra, ki pa je prepovedan, ko piha maestral. Ima peščeno dno, vendar je privez možen le na pomolu ali boji. Kraljica in simbol otoka pa je divja koza, lepa žival podobna kozorogu, ki je v Italiji prisotna le na tem otoku. Otok Montecristo je na poti številnih ptic selivk, je pa tudi dom pomembnih morskih ptic (npr koralni galeb). Tu živijo nekatere ptice roparice kot so puščavnice in redek zlati orel, najdemo pa tudi endemične vrste plazilcev, kot sta rumeno-zelena kača in kača Montecristo.

Tudi morska flora in favna okoli otoka je zelo bogata. Na morskem dnu Montecrista so travniki z neptunovo travo, pozejdonko, korali in gorgonijo. Do pred 40 leti je bil otok naravni habitat meniha, vrste, ki je v Sredozemlju žal zelo redka. Otok je v Zavetišče za kite Pelagos.

Po legendi ime Montecristos prihaja iz San Mamiliana, ki je, potem ko je postal ujetnik in nato suženj, pobegnil in se umaknil na otok Montecristo. Živel je sam in meditiral v jami z imenom Grotta del Santo, ki jo je otok imenoval “Mons Christi”. Govori se tudi o krilatem zmaju, ki je varoval otok po Mamilianovi roki, a je bil v določenem trenutku umorjen: na mestu, kjer je bil zmaj v bitki poražen, je izbruhnil izvir kristalno čiste vode. Otok je zaslovel z romanom “Grof Montecristo”, ki ga je napisal Alexandre Dumas, pripoveduje pa o slavni zgodbi o zakladu, skritem na Montecristu v samostanu San Mamiliano, ki so ga okoli leta 1700 zgradili menihi iz benediktinskega plemena. Nihče, ne pirati ne kdo drug, pa tega zaklada do danes še ni našel.

5. dan, Montecristo-Pianosa-Elba, 25 milj

Danes nas čaka plovba na Elbo, še prej pa postanek na otoku Pianosa. Otok je znan po tem, da je do leta 1997 gostil strašni zapor. Je del toskanskega otočja in je tudi tu prepovedano sidranje in plovba znotraj kilometra od obale. Za ogled te čudovite naravne oaze je potrebna rezervacija. Za pristanke se uporablja prekrasna marina v zalivu San Giovanni, Cala della Ruta razpoznaven zaliv po rdečem štirikotnem stolpu na južni strani otoka ter zaliv Golfo della Botte na severnozahodni strani. Otok je zavetišče za približno 500 redkim rastlinskim vrstam, vključno s spektakularnimi primerki stoletnih oljk, ki jih je posadil Napoleon. Tudi zgradbe so tu res posebne kot npr trdnjava Teglia ali zgodnjokrščanske katakombe, v skalo je vkopana gosta mreža rovov, dolgih 200 metrov. Nikakor ne smemo zamuditi kopanje v zalivu Cala Giovanna s plažo drobnega belega peska.

A nadaljujmo našo pot proti cilju – to je otok Elba, na kateremu imamo na izbiro kar 6 dobro zaščitenih pristanišč, ki jih lahko uporabimo za pristanek. Glavno pristanišče je Portoferraio s velikim zaščitenim zalivom (ima malo podvodnega toka) in vsemi potrebnimi navtičnimi storitvami. Morda pa se odločimo za Rio Marina, ki ponuja le en valobran, en fiksni pomol in nekaj plavajočih dokov ali pa Porto Azzurro s pomolom obrnjenim proti jugozahodu in več privatnimi plavajočimi doki. Tu sta še manjši pristanišči Cavo in Marina di Campo ter Marciana Marina, ki se nahaja pred istoimensko vasjo in je eden najbolj slikovitih krajev za pristanek. Zavetišče je dobro, vendar ni zelo zaščiteno, ko piha severovzhodnik “grecale” in tramontana.

Čisto vsako od teh pristanišč omogoča ogled čudovitih zgodovinskih središč sosednjih vasi, ki so vsaka drugačna in značilna. Tako nas Portoferraio pričaka s svojimi renesančnimi trdnjavami, medičejskimi stolpi in katedralo iz 16. stoletja; medtem ko Marciana Marina ima značilne hiše, zbledele od soli in s stopnicami, ki se spuščajo vse do morja; Porto Azzurro nas pozdravi s svojimi zgodovinskimi soseskami s španskim vzdušjem z ozkimi uličicami in granitnimi oboki ter majhnimi hiškami pastelnih barv, ki so bile značilne za nekdanje etruščansko naselje Capoliveri. Potem je tu še otoška narava, polna gozdov hrasta in kostanjev, labirintov zvitih potk, starih rudnikov, pečin tik ob morju in zalivov s plažami, ki jih je res vredno raziskati. Med temi lahko izpostavimo: Cala Piscatoio, Cala Perla in poznana Cavoli, pa še Cavo in plaža dell’Innamorata, la Palombaia, Fetovaia, Galenzana in bela Le Ghiaie ter čudovita plaža mesta Portofferaio s svojim kristalnim morjem. Lubitelji potapljanja bodo navdušeni nad razbitino takoj pod morsko gladino, do katere pelje poseben sprehod ob morju, ki nas pelje do skale Ogliera – to je skalnati rt, ki se nahaja v bližini naselja Pomonte na zahodni obali otoka. Točno na tem mestu lahko občudujemo ostanke trgovske ladje Elviscott, ki je tukaj nasedla in se potopila leta 1972 med neurjem, ko je prenašala na krovu tovor lesa. Do razbitine pridemo zlahka, saj se nahaja na 13-ih metrih globine, na peščenem dnu in si ga lahko ogledajo praktično vsi, tudi ne tako izkušeni potapljači.

Zanimivost: zahod otoka je hribovit in srce pohodnikov, ljubiteljev pohodništva in gorskih kolesarjev hitreje bije. Najvišja gora je Monte Capanne. S svojimi 1.084 metri ponuja res čudovit razgled na okolico do obale. Če je vzpon za vas preveč naporen, se lahko do vrha iz Marciana povzpnete z žičnico. Elba je bila naseljena že od železne dobe, ligurijskim plemenom so sledili Etruščani in nato Grki. V prihodnjih stoletjih so se v teh krajih pojavili begunci in pirati, skupine severnoafriških napadalcev, pa tudi Cosimo I de ‘Medici (družina je sredi 16. stoletja ustanovila in utrdila pristaniško mesto Cosmopolis, danes Portoferraio). Toda nobeden od teh potnikov ni naredil več v tako kratkem času, kot je največji francoski vojaški voditelj in badboy, Napoleon Bonaparte. Čeprav je cesar pobegnil manj kot eno leto po tem, ko je bil “izgnan” na Elbo, je Napoleon pustil trajno znamenje na otoku in njenih prebivalcih, ki se še danes skoraj 200 let pozneje, zberejo na maši v cerkvici Chiesa della Misericordia, vsakega 5. maja (na dan smrti Napoleona). V Portoferraiu je muzej posvečen spominkom na Napoleona, t.i.  Museo dei cimeli napoleonici, ki hrani dragocene eksponate, med njimi Napoleonovo posmrtno masko v bronu ter odlitek njegove desne roke, ravno tako v bronu. Blizu je tudi njegova zimska rezidenca Villa San Martino, kjer je Korzikanec načrtoval vrnitev na celino v letih 1814 in 1815, ki jih je tu preživel v izgnanstvu.

6. dan, Elba-Capraia, 20 milj

Naslednji cilj našega križarjenja je otok Capraia, bivši sedež zapora, ki je bil na otoku aktiven od 19. stoletja pa vse do leta 1986. Gre za najbolj zahodni otok v toskanskem arhipelagu in je geografsko bližje Korziki kot Italiji. Otok je edinstven v toskanskem arhipelagu, saj je nastal z dvojnim vulkanskim izbruhom:  pred približno 10 milijoni let (med prvim izbruhom) je nastala oblika otoka, drugi izbruh pa se je zgodil pred približno milijonom let. Izbruhi so tako ustvarili edinstveno pokrajino. Otok ima strme in vznemirljive obale, ki se potopijo naravnost v morje in skale, ki sta jih vklesala morje in veter. Že od daleč je raspoznaven po ostri kamniti masi Monte Arpagna (447m), ki kraljuje na severni strani. Najboljše pirstanišče je marina Porto di Capraia – slikovito pristanišče, obdano z majhno vasico, nahaja pa se v čudovitem zalivu, ki izgleda kot gusarsko zatočišče. Tu se lahko privežemo na dokih ali na obali, morsko dno je peščeno in poraščeno z algami in je globoko cca 5-10m. Med storitvami, ki jih na kopnem nudijo so: voda, elektrika, toaletni prostori, gorivo; pa tudi gostinska ponudba (bari, restavracije), banka, pošta, trgovine. To majhno pristanišče je z vasjo povezano z eno in edino asfaltirano cesto na otoku. Vas, v kateri prevladuje trdnjava sv. Jurija, ohranja svoje prvotne značilnosti nespremenjene. Med turistično zanimivimi območji so cerkev Assunta, cerkev svetega Nikolaja in presveto Srce Jezusovo, cerkev in samostan svetega Antonija ter cerkev svetega Stefana alla Piana. Trdnjava ni odprta za obiskovalce.

Kratek obhod otoka zadostuje, da spoznamo njegovo pravo bistvo. Na vzhodnem delu lahko občudujemo doline, ki se odpirajo v zalive in se tu potoki vode stekajo proti morju, v jame in prodnate plaže. Proti jugu najdemo zaliv Cala Rossa, prekrasna uvala s kar 100m širine in impresivnim pristaniščem, s kontrastom med sivo skalo lave in svetlo rdečim bazaltom. Morsko dno pa žal ne prime najbolje. Na zahodni strani rta Zenobito je zaliv Cala del Moreto, kjer je sidranje možno, saj je tu globina 10-15m in dno peščeno s kamni. Obale na vzhodnem delu otoka pa so resnično zelo strme in visoke ter skrivajo zanimive jame in naravne loke. Vulkan Zenobit je tukaj ustvaril velike votline t.i. “tafoni”. Najbolj poznana med jamami je Bue Marino in med loki pa Cala del Reciso, zelo privlačen na pogled, posebno doživetje pa je plavanje pod njim. Naslednji zaliv res vreden ogleda je Cala Ceppo, ki je sicer izpostavljen južnim in vzhodnim vetrovom in obkrožen z viskomi in veličastnimi pečinami. Tu se je najbolje zasidrati severno od zaliva, kjer je peščeno morsko dno globoko od 5 do 8 metrov. Še 2 točki, ki jih ne bi smeli preskočiti sta zalivčka Carbicina in pa takoimenovani “lo Scoglione”, ki je dobil ime po 5-metrski skali, ki ravno štrli iz morja.

Zanimivost: na otoku je le ena majhna peščena plaža, zaliv Cala della Mortula. Sicer so tu le skalnati zalivi. Ime otoka izvira iz divjih koz (italijansko: capra). Prvo ime Aiglyion je otok dobil od Grkov, Rimljani so pozneje spremenili ime v Capraia. Ime se nanaša na številne divje živali, ki naseljujejo otok.

7. dan, Capraia-Marina Scarlino, 40 milj

Ker se naše križarjenje približuje koncu, je čas da se napotimo nazaj proti mestecu Scarlino. V kolikor je ostalo še dovolj energije, se lahko usmerimo proti otoku Gorgona, ki leži najbolj severno v tem arhipelagu, vendar je potrebnih dodatnih 30 milj plovbe in je to resnično naporen izbor. Tudi ta otok je strogo zaščiten in med vsemi tudi najtežje dostopen, saj so na njem zelo zaupne strukture strogo varovanega zapora. Kmetijska kazenska kolonija obstaja tu že od leta 1869. Sprva je bila del zapora Pianosa, danes pa je na zaporniškem otoku Gorgona okoli 70 zapornikov. Delajo v vinogradu, na zelenjavnem vrtu in skrbijo za živino, poleg tega pridelujejo vino, sir in med.

Tudi če se odločimo za prvotni plan in se počasi odpravimo proti našemu cilju – marina Scarlino, ne bomo čisto nič zgrešili. To otočje nas je že itak prevzelo in očaralo s svojo lepoto, da si bo marsikdo obljubil, da se bo semkaj še vrnil.