Če vzamemo 10 skiperjev, verjetno si bodo vsi med seboj zelo različni. Vsak bo imel svoj karakter, svoje usposabljanje, svoje izkušnje, svoj lastni način kako delovati na krovu in kako doživeti jadranje. To pa zaradi tega, ker vsakdo postane skiper iz različnih razlogov in na najrazličnejše načine. Imamo take, ki imajo svoje začetke na gumenjakih, pa take, ki so začeli takoj pluti na jadrnicah; skiperje, ki jadrajo že od malih nog, kot tudi tiste, ki pričnejo jadrati v starejših letih, za tem, ko so opravljali različna druga dela; potem so taki, ki sodelujejo z zasebnimi šolami in čarterskimi podjetji in pa taki, ki postanejo lastniki plovila; poznamo navdušence/ljubitelje ter na drugi strani profesionalce, pa amaterje in dolgoletne kapitane.

Vse te različne poti pripeljejo do oblikovanja različnih ljudi in s tem različnih skiperjev, s specifičnimi načini vodenja in drugačnimi pristopi k plovbi. Navsezadnje je to prav in vsaka izkušnja na ladji, tudi najslabša, je zelo dobrodošla, četudi le kot lekcija, ki si jo je treba zapomniti.

Kako posamezniki dojemajo skiperja

Morda pa je med tistimi, ki opravljajo poklic skiperja, vseeno nekaj skupnih elementov, ki jih posadka še posebej ceni in ki vsakega skiperja spremenijo v dobrega kapitana. Ena od teh je zagotovo sposobnost komuniciranja in povezovanje s posadko na najboljši možni način. Prvi dejavnik, ki pritegne pozornost člana posadke, je komunikacija, torej odnos skiperja do svoje ekipe. Znati komunicirati ne pride samo po sebi, ampak je rezultat izobrazbe, usposabljanja in izkušenj na morju. Dobra novica je, da se lahko vedno naučimo biti še boljši.

 

Umirjenost in lepo vedenje se vedno obrestujeta

Umirjen, odločen, a hkrati odprt in samozavesten skiper vsekakor naredi dober vtis in pomaga ustvariti harmonijo na krovu. Tisti, ki znajo obdržati mirno kri in nadzor med vznemirjenjem pri manevriranju ali celo v kritičnih situacijah, bodo zgradili dobro vzdušje, ki navadno vpliva na celotno posadko in jadrnica postane veliko tišja in nadzorovana.

Umirjenost in zaupanje vase in v svoje sposobnosti hkrati omogočata čas za delo na reševanju kakršne koli težave in se pri tem izognemo paničnim odločitvam. Na splošno znajo skiperji, ki izkazujejo te lastnosti, pospremiti ukaz za izvedbo manevra z nasmehom in vljudnostjo (prosim in hvala sta vedno dobrodošla formula tudi pri najbolj neprijetnem in utrujajočem delu), pa tudi razložiti kaj mora kdo na krovu opraviti in zakaj. Vendar pod pogojem, da prijetnosti ne vplivajo na vodenje in pravilno izvedbo manevrov. Na krovu je le en vodja in ga je treba spoštovati, če pride do izrednih razmer, je pretirana prijaznost izguba časa.

Ne pozabite na neverbalno komunikacijo  

Imejte v mislih, da komunikacija niso le naše besede in naš glas. Veliko tega, kar izražamo, izvira iz naše telesne drže in naših kretenj, ki so dejanska slika, iz katere zasije naše resnično stanje duha. Umirjen in samozavesten skiper se spozna po tem, kako stoji za krmilom, kako prime vrv in način, na kateri prebira navtične karte. Togi gibi, stisnjene pesti ali ne-gledanje člana posadke v oči, ko ga prosijo za izvedbo manevra, razkrivajo tesnobo, nesigurnost in napetost. Zelo pomembno je tudi dihanje: kdor je zadolžen za plovilo in posadko ter njihovo dobro počutje, mora tudi umirjeno, enakomerno in pravilno dihati.

Dovolj s kulturo krivde 

Običajno biti na krovu jadrnice, na kateri skiper ves čas kriči, ne samo da ni zabavno, ampak je lahko naravnost katastrofalno. Ljudje nasploh ne marajo tistih, ki vpijejo, tistih, ki ves čas kričijo, ki so nestrpni, godrnjavi in ​​se nad vsem pritožujejo. Takšen odnos skiperja na koncu ovira posadko pri opravljanju svojega dela zaradi strahu pred napakami in grajanjem. Pogosto nato člani posadke raje počakajo, dokler jim skiper ne naroči, kaj narediti. Zato je pomembno, da se odmaknemo od te kulture krivde: če je nekaj storjeno narobe, bo mirna beseda učinkovitejša od graje. Večina ljudi je že razočarana in jezna, ko naredi nekaj narobe in res ni razloga, da bi vse še poslabšali z dodatnim poniževanjem.

Tesnoba in hrup povzročata še več tesnobe in več hrupa

Takšno vedenje članov posadke je lahko za skiperja zelo moteče, zlasti ko se mudi in so vsi pod pritiskom, to zlahka povzroči, da skiper zakriči še glasneje. Lahko rečemo, da je količina hrupa na krovu čolna obratno sorazmerna vsoti znanja posadke na krovu. Kdor zna narediti, to naredi v tišini.