Jadranje prinaša veliko osebnega zadovoljstva. Omogoča, da se človek nauči samostojno upravljati čoln in posadko, raziskovati neznane kraje, spoznavati samega sebe in svoje meje. Pogosto pomaga tudi premagovati lastne strahove. Obstajajo pa trenutki, ki lahko spravijo v zadrego ali prestrašijo celo najbolj izkušenega skipperja: nepričakovana okrepitev vetra, kritičen prehod, zdravstvena težava na krovu. Kako obvladati tesnobo in se ne prepustiti paniki, ko se zdi, da je vse izven nadzora?

Najdi najboljše ponudbe za najem plovil

Veliko jadralcev je pravzaprav zelo dobro seznanjenih s strahom na krovu v njegovih različnih oblikah. Najverjetneje ni niti enega skipperja, ki ne bi vsaj enkrat doživel trenutka strahu na morju. Toda kaj je strah nasploh? Od kod prihaja in zakaj se pojavi? Kako ga premagati, ko je treba voditi plovbo?

Preberi tudi: Kaj povzroča morsko bolezen in kako jo obvladati? 

Strah na morju je dober sopotnik

Strah je pomemben, pravijo strokovnjaki. Pravzaprav je v mnogih primerih celo zdrav. Strah izostri čute, nas naredi previdne, pomaga nam preživeti. Je nekaj povsem normalnega in um ter telo naredi bolj budna. Gre za izjemno koristno čustvo, čeprav ga v resničnih situacijah pogosto ne dojemamo tako.

Če naši predniki ne bi poznali strahu, bi jih mnoge požrle zveri ali pa bi padli v prepad. To zato, ker je skozi evolucijo sposobnost občutenja strahu predstavljala vrednost za preživetje posameznika – saj občutki strahu opozarjajo na nevarnost in tako pomagajo zaščititi ali ohraniti lastno celovitost ter osebno dobrobit.

Pravi problem je pretirana tesnoba

Vendar pa, če intenzivnost tesnobe preseže kritično raven, se sposobnosti, ki so potrebne za reševanje težav na krovu, bistveno zmanjšajo. Bolj ko smo zaskrbljeni, bolj je ogrožena naša sposobnost reševanja problemov. Pod vplivom strahu ne sprejemamo nujno najboljših in najučinkovitejših odločitev.

Seveda pa je na krovu tudi več vrst strahov, katerih bi se vsi radi znebili. Strah pred vodo na splošno, na primer, in s tem pred tem, da bi padli v morje, ali pa strah, da ne bi več mogli obvladovati čolna. Kdor se sooča s strahom na krovu, bi najraje popolnoma blokiral ta neprijeten občutek. Toda to ne deluje – oziroma ne deluje vedno.

Da bi razumeli, zakaj se to dogaja, je koristno poznati izvor tesnobe. Strahovi, pravijo strokovnjaki, se lahko naučijo kot legitimni del učenja, ki je v samem jedru človeškega obstoja, ali pa jih lahko prevzamemo tudi nehote. Na primer, če je kdo odraščal s staršem, ki je imel stresne izkušnje pri jadranju ali pa je imel predsodke do plovbe, saj jo je imel za nevarno, namenjeno le pustolovcem in čudakom, lahko otrok absorbira ta način razmišljanja. Takšna vzgojna sporočila se lahko skozi leta preoblikujejo v notranja prepričanja, ki se aktivirajo v številnih situacijah na krovu.

Tesnoba, ki jo povzročajo sprožilci in stare travme

Nekateri ljudje se nagibajo k temu, da ostajajo v svoji coni udobja, ki pa pravzaprav ni tako udobna, temveč le znana – in zato pogosto ostajajo daleč pod svojimi potencialnimi zmožnostmi. Temeljno prepričanje, kot je »tega itak ne zmorem«, tako postane samouresničujoča se prerokba: takšen odnos namreč vodi v izogibanje novim izzivom, zaradi česar ni priložnosti za spremembo ali popravek.

Tesnobo lahko povzročajo notranji in zunanji sprožilci. Na primer, lahko gre za strah pred pričakovanji: strah pred morsko boleznijo ali da nas ujame nevihta. Obstajajo pa tudi sprožilci, ki jih včasih poznamo, drugič pa se jih sploh ne zavedamo. Lahko gre za spomin, določen vonj, poseben zvok ali telesni občutek, ki se nenadoma pojavi in je povezan s stresno izkušnjo ali preteklim spominom.

Če smo kot otroci z družino pluli z ladjo, nas je presenetila nevihta in smo doživeli negativno izkušnjo, se lahko ti spomini nepričakovano ponovno pojavijo, ko recimo spet zavohamo zatohlost notranjih prostorov. Možgani se nenadoma spomnijo sprožilnega dogodka in takoj sprožijo močan odziv strahu iz preteklosti.

Soočanje s strahom v praksi

Za obvladovanje pretiranega strahu ali tesnobe so pogosto v pomoč preproste dihalne tehnike. V tem primeru naj bi bil izdih dvakrat ali trikrat daljši od vdiha. Pozitiven učinek ima lahko tudi povezovanje dihanja s koristno mislijo. Koristno je tudi, da se osredotočimo na nekaj lepega ali nevtralnega v okolici – na oblake, ki plujejo po nebu, na sonce ali na jadrnico, ki kljub številnim valovom varno drsi po vodi.

Pomembno pa je, da si ne “posladkamo resnice”, saj naš možgani temu ne verjamejo: samemu sebi ne moremo lagati. Gre bolj za to, da imamo realistične in koristne misli, v katere smo stoodstotno prepričani. Tudi majhen preostanek dvoma – recimo le 3 odstotke – o pomirjujoči misli lahko v stanju akutne tesnobe prevlada in tako močno oslabi ali celo popolnoma izniči njen pomirjevalni učinek. V takih trenutkih je bolje, da se osredotočimo na izkušnje posadke ali skipperja, ki je verjetno že preživel veliko bolj zahtevne situacije. Pomaga tudi pogovor. Izmenjava vtisov o trenutni situaciji, vremenu, tveganjih in možnih izhodih.

Razlike med moškimi in ženskami pri soočanju s tesnobo

Obstajajo razlike med moškimi in ženskami pri soočanju s tesnobo. Na primer, moškim skipperjem je pogosto nerodno že samo priznati povezavo s tesnobo, saj jo doživljajo kot napako ali šibkost. Zaradi tega težko govorijo o svojih strahovih in raje opisujejo sprožilce ter reakcije z drugimi besedami kot pa z besedo “strah”. Ženske pa po drugi strani redko oklevajo pri poimenovanju strahov kot takih in so bolj odprte glede svojih čustev ter domnevnih slabosti.

Hkrati so moški na splošno bolj pripravljeni aktivno prevzemati naloge na jadrnici in se pogosto želijo pomeriti za vlogo skipperja, medtem ko se ženske raje učijo z opazovanjem in želijo vse natančno razumeti, preden to prenesejo v samostojno delovanje. Tudi ko prevzamejo vlogo skipperke, pogosto dovolijo drugim, da prevzamejo vodstvo.

V resnici se mnoge ženske na krovu zdijo bolj pogumne in neustrašne od moških. To je zato, ker so ženske evolucijsko gledano varuhinje in zaščitnice. Bolj so previdne, ko gre za predvidevanje nevarnosti. V takšnih situacijah si vnaprej povedo, da bo nevarno, in zato raje popolnoma izključijo tveganje. Ko pa nevarnost dejansko nastopi, se pri ženskah vklopi instinkt po samozaščiti in zaščiti drugih..

Ključ je dobra priprava

Izkušeni jadralci se v nevarnih situacijah bojijo drugače kot začetniki. To ne pomeni, da niso občutljivi, temveč da se njihov strah pojavi v drugačnem trenutku kot pri drugih članih posadke – imajo namreč več izkušenj. Strah napade izkušenega jadralca veliko prej, preden do nevarne situacije sploh pride, zato je v boljšem položaju, da nevarnost predvidi, se nanjo pripravi in jo prepreči.

Optimalno vedenje skipperja, ki zagotavlja največjo varnost, je torej v tem, da težave pričakuje še preden se pojavijo, medtem ko v težkih trenutkih izžareva optimizem. To je povsem logično – kaj bi se zgodilo na krovu, če bi skipper, oseba na čelu, s široko odprtimi očmi od strahu spravila vse v paniko?

Dobra priprava posadke in plovila ter določena mera komunikacije so zato izjemno pomembni. Po mnenju strokovnjakov za jadralno izobraževanje se je strahu mogoče izogniti le z dobro načrtovanjem, saj bi moralo biti jadranje vedno zabavno – nikoli pa vir tesnobe ali panike.

Najdi najboljše ponudbe za najem plovil

Za zaključek: strah na krovu je pomemben – a prevelik strah je odveč in se mu je mogoče izogniti. Ključni so komunikacija, priprava in vsaj toliko tudi volja do učenja, sodelovanja in pripravljenost, da kljub vsemu poskusiš.