7-dnevno jadranje po čudovitem otoku Lefkada, kraju s pristnim in sproščenim vzdušjem, stran od množice turistov, kjer najdemo obale redke lepote s pogledom na svetlo modro morje.

Lefkada, otok znan tudi po imenu Lefkas, z lahko dostopnim letališčem na bližnji Prevezi (oddaljeno cca 1h od mesta Lefkada), je eden najboljših krajev za začetek odkrivanja Jonskih otokov z jadrnico. Svetovno znani otoki, kot so Kefalonija, Itaka in Kalamos, so dejansko vsi znotraj nekaj navtičnih milj od Lefkade. Sam otok Lefkada ima skupno površino 336 km² z najvišjim vrhom Stavrota (1158 m) in je od kopna ločen s prelivom, širokim približno 2 km (preliv je danes premoščen z mostom). Lefkada je pretežno kamnita in hribovita z nekaj manjšimi plodnimi dolinami. V teh dolinah vzgajajo oljke, vinsko trto, agrume, sadje in zelenjavo.

Lefkada prvotno ni bila otok, ampak je bila s svojo severno konico povezana z grško celino. Vendar so že v 7. stoletju pred našim štetjem otok ločili od celine. Korintčani, ki so okoli leta 640 pr. št. št. ustanovili prva naselja, tako da lahko tako v zavetju otoka pluli ob celini. Vse do danes je vodna pot globoka samo 5 m. Na vzhodni obali otoka so manjša naselja, letovišča Ligia, Nikiana in Perigiali. Vsa naselja so severno od največjega naselja in letovišča na vzhodni obali Nidri. To je področje iz katerega je moč videti otok Skorpios, ki je bil nekdaj v lasti Aristotela Onassisa, danes pa je v lasti ruske družine Ribolovlev. S te strani se da videti tudi otok Meganisi ter druge manjše otoke in obalo celinske Grčije, je pa od tu možen tudi prevoz s trajekti na otoke Kefalonijo, Itako in Meganisi. Na jugu otoka je letovišče Vasiliki, osrednje središče za srfanje na otoku. Vasiliki je s trajekti povezan s Kefalonijo in Itako. Osrednja obalna cesta povezuje Vasiliki z letoviščem Nidri (20 km) in glavnim mestom Lefkada. Speljana je skozi vasi, zaključena pa je tudi izgradnja obvoznice, ki povezuje naselja na zahodni obali otoka. Na jugu otoka je Rt Lefkada, kjer je grška pesnica Sapfo skočila v smrt iz 30 m visoke pečine.

Za tiste, ki si želite iti še nekoliko južneje, vas tam pričakuje priljubljeni otok Zakintos s svojo znamenito plažo. Na severu vas čakata prav tako čudovita otoka Paxos in Antipaxos ter celinski predeli Parga in Syvota, svetovno znani otok Krf pa ima dovolj vsebine za večdnevni postanek.

Zahvaljujoč majhnim razdaljam med otoki je celoten vzhodni del Jonskega morja zaščiten pred vremenskimi vplivi in ​​sončen večino dni v letu, a tudi dovolj vetroven, da lahko uživate v jadranju.

Najdi najboljše ponudbe za najem plovil na Jonskih otokih

Dan 1, Lefkada – Meganisi, 11 milj

Ta itinerarij se prične v nacionalnem pristanišču mesta Lefkas, od koder z nekaj urno mirno plovbo dosežemo Meganisi, ki se nahaja med otokom Lefkada in grško celino, tik ob otoku Skorpios.

Meganisi je otok, poln čudovitih zalivov in postajališč za kopanje. Skupna površina otoka je okoli 22 km in otok od celine loči morski preliv, širok par kilometrov. Njegovo obalo krasijo majhne plaže v obliki fjordov ter nedotaknjeni in samotni zalivi. Za postanek se lahko odločite za privez v naravnem pristanišču Spilia v Spartochoriju ali v marini v vasi Vathy.

Na otoku so tri vasi, Katomeri (453 prebivalcev) in pristanišči Vathy (145 prebivalcev) in Spartokori (grško Spartochori, 492 prebivalcev). Na voljo je tudi pristanišče na Atheni Bay, ki ga uporabljajo predvsem za ribiške čolne. Meganisi povezujejo z Lefkado trajekti iz mest Vathy in Spartochori. Meganisi ima osnovno šolo, bankomat, cerkve. Za potrebe turizma je na otoku hotel in nekaj drugih manjših prenočitvenih objektov. Otok nima srednje šole, tako da učenci obiskujejo bližnje šole v Nidriju ali v mestu Lefkada.

Nekateri raziskovalci, vključno z Wilhelmom Dörpfeldom ocenjujejo, da je Meganisi homerski otok Krocylea, ki je bil del Odisejevega “kraljestva”.

Na severni strani Meganisija je več naravnih zalivov, obdanih z bujno jonsko pokrajino. Na jugovzhodni strani je več jam, med katerimi je najbolj opazna jama Papanikolis. Ime je dobila po podmornici Papanikolis, ki so jo uporabljali v drugi svetovni vojni in je ravno tu našla svoje zatočišče (danes je to podmornico možno videti v pomorskem muzeju v Atenah). Kopanje v jami je edinstven dogodek, saj kristalna voda omogoča pogled čisto do dna. Tudi če pogledate navzgor, lahko občudujete kapnike, ki visijo s strehe. Lahko zaplavate do majhne peščene plaže znotraj jame in občudujete čudovit razgled. Vendar pa tukajšnje globoke vode in kamnito dno ne bodo dovolili, da bi vrgli sidro.

Zanimivi so tudi otok Thilia, zaščiten pred severozahodnimi vetrovi, zaliv Atherinos, ena izmed priljubljenih destinacij tudi domačinov in Abelakia, kjer je tudi nekaj tipičnih grških tavern za kosilo po kopanju. Za tiste, ki imate radi zasebnost, se ob južni obali Meganisija nahaja otoček Kithros, kjer pa lahko na globini 8 metrov zasidrata največ 2 čolna.

Dan 2, Meganisi – Kalamos, 15,5 milj

Ko zapustimo otok Meganisi nas od naše naslednje destinacije loči le plovba cca 2h, in že od daleč lahko opazimo Kalamos s svojo gorato podobo. Otok se nahaja prav v osrčju zaščitenega morskega območja notranjega Jonskega morja. Tako nas otok sprejme odprtih rok, z njegovimi grmičevji in sijočimi borovci, ki gledajo na majhne zapuščene plaže s peskom in kamenčki, oblite s turkizno in kristalno vodo. Privez v majhnem pristanišču Kalamos, nekoč zatočišče ribičev, nam takoj ponudi priložnost, da se zaljubimo v njegovo slikovito in sproščeno vzdušje, z nekaj tavernami za uživanje v lokalni hrani in pijači. V pristanišču je tudi sedež obalne straže za morebitne navtične informacije.

Drugi postanek za raziskovanje otoka in predvsem za kopanje je Agios Donatos, ki je dobil ime po starodavni krščanski kapeli, ki je bila tam zgrajena. Tu lahko vržemo sidro na 5-metrskem peščenem dnu in ostanemo zaščiteni pred severozahodnimi vetrovi. Vabi pa tudi Asprogiali, ki nas očara z dvema majhnima plažama, gostim borovim gozdom in smaragdno vodo. 

Ime Kalamos v grščini pomeni trs in prisotnost te rastline ob njegovi obali v preteklosti je morda otoku dala ime. Druga različica pravi, da je imel otok več plaž z dobrim peskom (Kali Ammos v grščini), od tod tudi ime. Po popisu leta 2011 je imel otok 496 prebivalcev, površina kopnega je 24,964 km2 (9,639 kvadratnih milj), najvišja točka pa je 754 m nad morsko gladino. Glavno naselje na otoku je pristaniško mesto Kálamos (454 prebivalcev) na vzhodni obali otoka ter severno kraj Episkopi (42 prebivalcev), ki je še edina naseljena vas na otoku. Vas Kefali, znana tudi po beneškem imenu Porto Leone, je bila po jonskem potresu leta 1953 opuščena. Glavna cerkev je še vedno v uporabi in še vedno hrani sveto podobo Device Marije, ki velja tudi za čudodelnico. Cerkev in podoba godujeta dvakrat letno (enega 30. junija in drugega 15. avgusta). Pred verskim praznovanjem na ta dan sledijo tradicionalna praznovanja z ljudsko glasbo. Prihajajo ljudje z otoka in vse okolice.

Končno je tu še Formikoula, edinstven otok, ki je dosegljiv samo po morju in je dovolj izoliran, da gosti sredozemskega tjulnja.

Dan 3, Kalamos – Kastos, 6,1 milja

Z 1-urno plovbo smo že na otoku Kastos, še en majhen deviški otok z veliko zelenja in nasmejanimi ljudmi, le nekaj tavernami in supermarketom. Zaradi svoje strateške lege in čarobnega vzdušja, kjer lahko najdete le mir in harmonijo, je odlično zatočišče za posadko jadrnice. Kljub temu, da je Kastos le do kilometra širok pas zemlje ter v dolžino meri zgolj 8 km, še vedno uspe združiti mešanico različnih pokrajin: kamnito na zahodu zamenjajo peščene in prodnate plaže z električno modro vodo na vzhodu, kjer so zalivi, ki ponujajo številne točke za varen privez.

Na celotnem otoku živi manj kot 100 ljudi, večinoma starejših, ki poleti sprejmejo turiste in sorodnike, ki se vrnejo na počitnice v domovino. Zelo malo avtomobilov kroži po otoku in dostop za druge avtomobilov je prepovedan, tako da, če kdo želi potovati vzdolž celotne obale otoka, lahko prosi za prevoz enega od vaških starešin, ki lahko postane osebni lokalni vodnik v času bivanja na otoku. Nasvet: ne sme se zapustiti Kastos brez hitrega postanka in uživanja v turkiznih vodah otoka v Wasp Bayu (čeprav tu ni srečati nobeni os).

Sicer je otok res miniaturen, a ima svoj muzej, majhen in prijazen, v mestu Kastos. Glavna zanimivost tukaj je okostje mladoletnega kita, ki ga je v 70. letih naplavilo na obalo otoka. Domačini vedo veliko o razstavljenih predmetih in vam bodo znali povedati zanimive podrobnosti o vsem. Za nekaj evrov pa je to kar zanimivo.

Namig: obisk taverne Windmill restaurant & bar, tik ob obali, ki ponuja res neverjeten razgled.

Dan 4, Kastos – Itaca (Vathi), 17 milj

Vsak navtik mora vsaj enkrat v življenju obiskati Itako –  mitološki Odisejev otok. Od mesta Kastos potrebujemo le 3 ure plovbe, da dosežemo ta legendarni otok, ki se razteza se v smeri sever-jug in je dolg 23 kilometrov, s skupno površino 96 km2. Otok je od Kefalonije na zahodu ločen s kanalom, dolgim ​​8,5 km in širokim od 2 do 4,8 km. Obala je dolga približno 72 km. Itaka je večinoma razgibana in hribovita, v več majhnih dolinah pa gojijo oljke, vinsko trto, zelenjavo in sadje. Tri največje gore so Pataleiko, Homerska gora Neritos in Exogi na severu.

Otok svojo slavo dolguje grškim mitom. Po vsem svetu je poznan po Homerjevih epih Iliada in Odiseja, kot rojstni kraj grškega junaka Odiseja. Ime Itaka se v številnih pesmih in literaturi simbolično uporablja za označevanje cilja, hrepenenja po domovini, nostalgije in vrnitve. Ime Itaka je ostalo nespremenjeno od antičnih časov. O izvoru imena Itaka obstajajo različne razlage; po nekaterih je otok dobil ime po mitološkem junaku Itaki, po drugih po grški besedi “ithy”, kar pomeni veselo, nekateri pa menijo, da izvira iz feničanske besede “utica”, ki pomeni kolonija.

Otok je bil najverjetneje naseljen že 3000-2000 let pred našim štetjem. V mikenskem obdobju je bil sedež regije Kefalonija. Rimljani so otok osvojili v drugem stoletju pr. n. št, kasneje pa je postal del Bizantinskega cesarstva. Normani so Itako vladali v 12. in 13. stoletju, nato pa je po krajšem obdobju turške oblasti prišla v roke Benetk. Itako so nato konec 19. stoletja zasedli Francozi, leta 1809 pa so jo osvojili Britanci. Osvobojeno je bilo leta 1864 in priključeno Grčiji. Večina otoške arhitekture je bila uničena v potresu leta 1953 in takrat se je tudi močno zmanjšalo število prebivalcev, ko se je večina preselila v večja grška mesta (danes živi na otoku še cca 2.500 prebivalcev).

Njegova obala neverjetnih belih skal je prepletena s številnimi tradicionalnimi vasmi in čudovitimi zalivi, medtem ko je njegova smaragdno zelena voda idealna za ljubitelje vodnih športov, kot sta potapljanje in kajakaštvo. Glavno pristanišče Itake, Vathi, je tudi največje naravno pristanišče v Evropi, ki ponuja vrsto storitev, je pa hkrati polno življenja in z značilnimi dvonadstropnimi tradicionalnimi hišami, ki obdajajo doke. Za privez svetujejo, da se izbere zahodno stran pristanišča. Samo mesto je vredno ogleda zaradi majhnega arheološkega muzeja in Muzeja folklore in kulture. Nedaleč od mesta je tudi legendarna jama nimf (Marmarospilia), izvir Arethusa in ruševine starodavnega mesta Alalkomenai (Alalcomenae). Arheološki muzej je tudi v mestu Stavros (drugo največje mesto na otoku), ki ohranja starodavne relikvije najdene v jami Loizou in izkopavanjih na hribu v bližini mesta Pelikata. Toda glavna atrakcija, seveda, so ruševine antične palače, ki jo mnogi zgodovinarji opisujejo kot posest legendarnega Odiseja.

Med najzanimivejšimi destinacijami na otoku je Kioni, vasica, zgrajena v obliki amfiteatra, za katero so značilne majhne hišice, ki se prepletajo z oljkami in borovci, ki prežemajo njene tlakovane uličice. Tako kot Frikes, ribiška vasica, ki jo obvladujeta dva mlina na veter in leži na koncu dolgega ozkega zaliva. Vsekakor plaže vredne obiska so Afales, s svojim belim peskom v kontrastu s turkizno vodo; zaliv Polis, ki se nahaja severno od Vathija in Ormos Schinos, eden največjih zalivov Itake, od koder lahko po skrivnih poteh pridemo do čudovite plaže Gidaki. Druge predlagane plaže so Filiatro, Sarakiniko in Agios Andreas.

Dan 5, Itaca (Vathi) – Kefalonija (Fiskardo), 15,5 milj

Čas je, da zapustimo ta mitološko bogat otok in zaplujemo proti novemu cilju – kraj Fiskardo na Kefaloniji, kamor prispemo v približno 2,5 urah plovbe. Čeprav je otok Kefalonija znan po vsem svetu, je uspel ubežati množičnemu turizmu in ohraniti svojo pristno identiteto in kristalno čisto vodo. Otok ima veliko slikovitih zalivov in zalivov, ki so idealni za privez in dostopni le z morja. Na severnem delu otoka je Fiskardo, idealen kraj za privez in uživanje v miru in tišini starodavnega pristanišča ali preizkušanje dobrot v lokalnih tavernah. Ob vplutju v zaliv je včasih težko priti z vzhodne strani zaradi vetra, zato se priporoča vstop z zahodne smeri in krajšanje poti ob sami luki.

Domneva se, da je otok dobil ime po mitološki osebnosti Kephalus (Cifalis). Obstaja prepričanje, da ime izvira iz videza otoka, zato ga imenujejo tudi “otok z glavo” (gr.: κεφάλι – glava). Kefalonija je največji otok v skupini Jonskih otokov (meri 773 km2), prebivalstvo otoka je blizu 45.000. Kar zadeva število prebivalcev, je to ena najhitreje rastočih regij v Grčiji, s stopnjo rasti od 35 % do 40 % v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Argostoli je kraj, kjer živi tretjina prebivalcev otoka. Liksuri je drugo največje naselje na otoku. V teh dveh mestih živita skoraj dve tretjini celotnega prebivalstva otoka. 

Kot alternativa za privez je lahko Agia Effimia, ki ponuja čudovit razgled na zeleno goro, ki obdaja to osrednjo vas Kefalonije ali pa tudi mirno pristanišče Sami, zaščiteno pred severovzhodnimi vetrovi in ​​kjer lahko obiščete jamo Melissani. Druge destinacije, ki se jih splača ogledati, vključujejo sotesko Poros, ki jo legenda pripisuje Herkulu ali Kiklopom, vas Assos, zgrajeno amfiteatralno okoli polotoka, s tradicionalno obarvanimi hišami jonske arhitekture ter zaliva Antisamos in Foki, kjer se včasih da plavati z morskimi tjulnji. Zanimiva je tudi Agia Sofia na vzhodni strani otoka, mirna plaža in dobro mesto za prenočišče, zahvaljujoč enostavnemu privezu; poleti pa je med turisti zelo priljubljena tudi jama Drogorati s stalno tempertauro 18°C.

Morda najbolj znana pojava Kefalonije v popularni kulturi je v romanu Captain Corelli’s Mandolin angleškega avtorja Louisa de Bernièresa. Knjigo naj bi navdihnila vas Farsa, tik pred Argostolijem. Ljubezenska zgodba, ki je tema knjige, je postavljena pred in po pokolu divizije Acqui med drugo svetovno vojno. Filmska adaptacija je izšla leta 2001. Med snemanjem je potekala živahna razprava med produkcijsko ekipo, lokalnimi oblastmi in skupinami državljanov o zapletenih zgodovinskih podrobnostih otoškega protifašističnega odpora. Posledično so bile iz filma izpuščene politične reference, ohranjeno pa je romantično jedro knjige, ne da bi se spuščali v zapletene debate o zgodovini otoka. Leta 2005 je Riccardo Milani posnel svoj televizijski film Cefalonia, prav tako o pokolu, z glasbo Ennia Morriconeja.

Dan 6, Kefalonija (Fiskardo) – Lefkada (Sivota), 12 milj

Od Fiskarda se odpravimo proti slikoviti vasici Sivota na Lefkadi, mimo otoka Arkoudi z majhnimi zalivi in ​​strmimi skalami. Očarljivi zaliv Sivota se nahaja v južnem delu Lefkade in se razprostira na dveh dolgih pasovih kopnega, ki objemata morske vode. Na ta način je črta obzorja odprtega morja skoraj popolnoma skrita, kar ustvarja iluzijo, da ste na obali majhnega jezera. Sivota pravzaprav nastane kot majhna ribiška vas, saj so dejansko ribiči še danes glavni vir prihodkov na tem delu otoka, ki se je kot turistična destinacija razvil šele pred kratkim. Kako pomemben je ribolov za Sivoto, lahko vidite že v številnih restavracijah, kjer lahko okusite najboljše ribe na celem otoku Lefkada po precej ugodnih cenah.

Vasica Sivota je res majhna, saj je poleg nekaterih vil na njej vrsta gostiln in tipičnih trgovin, ki se vrstijo vdolž celotene dolžine pomola, kjer so privezani številni čolni. Pred pomolom je majhna kamnita plaža, oblita s čistim in precej hladnim morjem, idealna za ohladitev pred žgočim grškim soncem. Posebna lepota Sivote je najbolj opazna, ko sonce zaide. Zvečer se pravzaprav vse luči restavracij in privezanih čolnov odsevajo na mirnih vodah grškega morja in ustvarjajo precej sugestivno vzdušje; še posebej, če ga občudujete s panoramske terase ene od restavracij na pomolu.

Dan 7, Sivota – mesto Lefkas, 17 milj

Naše jadranje v vodah Lefkade se bliža koncu. Toda preden se vrnemo v našo navtično bazo v pristanišču Lefkada, lahko začnemo zadnji dan zgodaj in se po kratki navigaciji ustavimo za kopanje na znamenitem Onassisovem otoku (Scorpios); ali v katerem koli od otočkov in zalivov, ki jih bomo našli na poti nazaj. Ravno dovolj časa, da ponovno uživamo v tem umirjenem vzdušju življenja na ladji in zagotovo v enem najbolj očarljivih kotičkov Grčije v Sredozemlju.