Jadranje po Saronskem zalivu ponuja priložnost uživanja v relativno “lahkem” itinerariju, saj je tukaj morje zaščiteno od močnih vetrov in visokih valov – razmere, s katerimi se posadke najpogosteje srečujejo v Egejskem morju. Sama pot in postanki predvidevajo precej kratke plovbe, z eno ali dvema izjemama. Torej je to križarjenje idealno, če ima posadka na krovu raje sproščene počitnice stran od velikih jadralskih dogodivščin v Egejskem morju ali če so na krovu osebe, ki ne poznajo dobro grško morje. To sproščujoče jadranje izstopa s kristalno čisto vodo, brezčasnimi otoki in vso pristno atmosfero Grčije.

Dan 1, Alimos Marina (Kalamaki)

Naše križarjenje se začne v soboto popoldne v atenski turistični marini Alimos Marina (Kalamaki). Le-ta velja za največje turistično pristanišče v Grčiji s približno 1.000 privezi in je ena najbolje lociranih marin, saj se nahaja južno od Aten in le par minut stran od pristanišča Pirej. Za številne posadke, ki najemajo plovila v tem delu Sredozemlja, je ta pristaniška struktura najboljša izhodiščna točka za začetek križarjenja, saj je le 15 km izven centra Aten in le 8 km oddaljena od Pireja ter 30 km stran od atenskega mednarodnega letališča, ki ima odlične avtobusne povezave in pa taxi prevoz. V bližini je kar nekaj restavracij, tako grških kot tudi italijanskih tavern, nekatere ponujajo tudi dostavo na krov. Za nočno zabavo je tudi poskrbljeno, saj je v pristanišču precej klubov, ki ponujajo različne vrste zabave.

Obalna vas Kalamaki je bila ustanovljena leta 1923 kot posledica izmenjave prebivalstva med Grčijo in Turčijo, ki so jo naselili etnični Grki iz anatolske vasi Kalamaki. Največja zanimivost v kraju je “Stavros Niarchos park”, dejansko največji mediteranski vrt na svetu, ki je odprt za javnost.

Pirej ima dolgo zgodovino, ki sega v antično Grčijo. Mesto se je v glavnem razvilo v začetku 5. stoletja pred našim štetjem, ko je bilo izbrano kot pristaniško mesto antičnih Aten in se je preoblikovalo v prototipno pristanišče, ki se osredotoča na celoten uvoz in tranzit atenske trgovine. Zato je postal glavno pristanišče antične Grčije, a je postopoma njegov pomen upadel po 4. stoletju našega štetja. Ponovno je zrasel v 19. stoletju, zlasti po ustanovitvi Aten kot glavnega mesta Grčije. V sodobnosti je postal Pirej veliko mesto in sestavni del Aten in ima vse značilnosti velikega morskega in trgovinsko-industrijskega središča. Pristanišče Pirej je glavno pristanišče v Grčiji, največje potniško pristanišče v Evropi, in drugo največje na svetu, ki ima približno 20 milijonov potnikov letno. S pretokom 1,4 milijona TEU se Pirej uvršča med prvih deset pristanišč v kontejnerskem prometu v Evropi in je največje kontejnersko pristanišče v vzhodnem Sredozemlju. Mesto je gostilo poletne olimpijske igre 1896 in 2004 v Atenah. Med arheološkimi najdišči v Pireju so deli starega Temistoklovega obzidja in Etioneja, pomol na vhodu v pristanišče, še vedno v dobrem stanju. Izkopavanja v Pasalimani so razkrila Skeuoteko, staro zgradbo, v kateri je bila shranjena ladijska oprema, ki jo je zasnoval arhitekt Filon. V Kasteli je mogoče najti Sirangion, ki je bil verjetno zatočišče lokalnega junaka Siranga, in jamo Aretuza, oboje iz prazgodovine. Ruševine starodavnega mesta se vidijo v kleti stolnice Agia Triada, antično gledališče Zea je poleg Arheološkega muzeja, še vedno je mogoče videti antične ladijske hiše v Zei, Munihiji in mornarsko dvorišče Kantar. Odkritje štirih bronastih kipov na gradbišču v bližini vrtov Tinanej v Pireju, 18. julija 1959, je še vedno v spominu celotne generacije kot pomembno odkritje v sodobni grški arheologiji. Kipi so zdaj razstavljeni v Pirejskem muzeju in so glavni del sodobnega arheološkega muzeja. Pirej ponuja tudi številne restavracije z odlično grško hrano in dobrim vinom, sicer pa je nujno poskusiti grški ouzo – žgano pijačo z aromo janeža.

Dan 2, Kalamaki – otok Egina, 12 milj

Prva etapa našega dopusta po le 12 miljah plovbe je zaliv Agia Marina na otoku Egina. Zaliv je zaščiten pred severovzhodnim vetrom, vendar pa izpostavljen južnim in jugozahodnim vetrovom. Navadno navtiki izberejo severni del zaliva za sidranje, pri tem pa ohranjajo varno razdaljo 50-70 metrov od majhnega pomola, pa tudi od skalnate obale, kjer se nahajajo hoteli. Sidranje je lahko, saj je zaliv prostoren in do 10 metrov globok, medtem ko je večinoma peščeno dno zelo varno. Da bi se lahko občudovalo naravno pokrajino grških otokov, je najbolje prvo noč ostati kar na sidru. V kolikor bi se pa pojavili južni vetrovi, se lahko odločimo za pristanišče Poros, edino dovolj veliko, da zagotavlja varen privez in zaščito pred vetrovi iz vseh smeri. Sicer je pa Poros kar precej dlje od naše štartne točke, tako da moramo paziti, da nas ne ujame tema.

Otok Egina – Ajgina je približno trikotne oblike, od vzhoda proti zahodu dolg približno 15 km in od severa do juga okoli 10 km, s površino 87,41 km2. Ugasli vulkan predstavlja dve tretjini Ajgine. Severni in zahodni del sestavlja kamnita, a rodovitna ravnica, kjer se dobro goji in proizvaja razne žitarice, nekaj bombaža, trto, mandlje, oljke in fige, vendar je najbolj značilen pridelek Ajgine danes pistacija. Ekonomsko pomembno je nabiranje spužvastih gob. Južni vulkanski del otoka je razgiban in gorat, v veliki meri pa je nerodoviten. Najvišja je stožčasta gora Oros (531 m) na jugu, greben Panhelenen se razprostira proti severu z ozkimi rodovitnimi dolinami na obeh straneh. Po legendi izhaja iz Ajgine, matere junaka Ajka, ki se je rodil na otoku in postal njegov kralj. V antiki je Ajgina tekmovala z Atenami, veliki pomorski sili tistega časa. Skozi zgodovino je imel otok kar nekaj poznanih prebivalcev: Ajak (prvi mitološki kralj Ajgine, v čast ko so slavili Ajake), Smilis (6. st. pr. n. št., kipar), Onatas in Ptolichos  (5 st. pr. n. št., kiparja), Filisk Ajginski (4 st. pr. n. št., filozof), Cosma II. Atiški (12. st., patriarh Konstantinopla), Pavel Ajginski (7. st., medicinski učenjak in zdravnik), Sveta Atanazija Ajginska (9. st., opatinja in svetnica) ter Nektarij Ajginski (1846–1920, škof in svetnik).

Na otoku je kar nekaj znamenitosti:

• Afajin tempelj, posvečen boginji, ki je bila kasneje povezana z Ateno; tempelj je bil del predkrščanskega, enakokrakega svetega trikotnika templjev, vključno z atenskim Partenonom in Pozejdonovim templjem na Sounionu.
• samostan Agios Nectarios, posvečen sv. Nektariu, nedavnemu svetniku grške pravoslavne cerkve.
• Ioannis Kapodistrias (1776-1831), prvi vodja osvobojene moderne Grčije, je zgradil veliko zgradbo namenjeno za vojašnico, ki se je kasneje uporabljala kot muzej, knjižnica in šola. Muzej je bil prva institucija te vrste v Grčiji, vendar je bila zbirka leta 1834 prenesena v Atene. Nanj spominja kip na glavnem trgu.
• Tempelj Zevsa Helaniosa, v bližini vasice Pachia Rachi, je bizantinska cerkev iz 13. stoletja, zgrajena na ruševinah starodavnega templja Zevsa Helaniosa, zgrajenega v 4. stoletju pred našim štetjem. Stopnišče, ki vodi do cerkve, nekaj prvotnih zidov in kamnov je iz prejšnjega templja.

Dan 3, Otok Egina – otok Hidra, 23 milj

Naslednjega dne nas pot vodi proti otoku Hidra (Hydra ali Idra). Slavna zgodovina tega majhnega otoka, bogastvo lastnikov čolnov in trgovcev iz prejšnjih stoletij, pa tudi njegova pomembna vloga v grški revoluciji (19. stoletje), vse to je odlično zajeto v veličastnem mestu Hidra. Zanimivo je, da na otoku niso dovoljena motorna vozila, otok pa med drugim ponuja enega najbolj očarljivih sončnih zahodov v Egejskem morju. Razdalja med Agio Marino in Hidro je 23 navtičnih milj, torej je najbolje odriniti že zgodaj zjutraj, da do destinacije pridemo čim prej in najdemo privez v pristanišču. Sicer je možno sidranje v zalivu Mandraki, ki nudi enostaven dostop (30 minut peš ali 10 minut s taxi-jem) do mesta Hidra. V tem zalivu lahko plovila sidrajo par metrov pred obalo in uporabijo čoln do rive.

V kolikor bi želeli preživeti 2 noči na enem otoku, da bi se lahko bolje spočili, je zagotovo Hydra ta prava izbira. Zaliv Mandraki je primeren za kopanje in za zabavo in kasneje za romantičen večer v starem mestu, v eni izmed lokalnih tavern ob dobri hrani in pijači. Skratka, to je dragulj Saronskega zaliva.

Zanimivosti: Otok je že v antiki dobil ime Hydrea (iz grške besede za vodo) po številnih izvirih. Približno 2000 prebivalcev, ki živijo v istoimenskem naselju z glavnim pristaniščem ter nekaj manjših okoliških zaselkih, se preživlja predvsem s turizmom. Ker avtomobili na otoku niso dovoljeni, so edina motorna vozila tovornjaki za odvoz odpadkov. Transport namesto tega opravljajo s kolesi, osli in vodnimi taksiji. Na otoku najdemo dvorce starih kapitanov tega mesta (t.i.  Captain’s Mansions), ki so pravi dokaz blaginje otoka v preteklosti. Med njimi lahko izpostavimo Tsamadou, ki zdaj gosti Pomorsko akademijo; dvorec Tobazis, ki zdaj gosti del Šole za likovno umetnost; Kountouriotis, ki danes gosti Narodni zgodovinski muzej ter Kriezis, Voulgaris, Miaoulis, Boudouris, ki so danes odprti za javnost za svoje zbirke pohištva iz 18. stoletja. Med ostale znamenitosti vredne ogleda sodijo še: Cerkev Marijinega vnebovzetja, Samostan preroka Elije, Samostan Agia Efpraxia, Cerkveni muzej, Melina Merkouri Auditorium ter mestni topovi, ki so bili v preteklosti uporabljeni za zaščito, danes obkrožajo pristanišče Hidra in služijo kot opomniki na slavno preteklost.

Dan 4, otok Hydra – Dokos, 5 milj

Danes zapustimo otok Hidra (Idra) in se napotimo proti bližnjemu otoku Dokos. Plovba traje približno 1 uro. Dokos je majhen nenaseljen otoček, popolnoma zaščiten pred vetrovi. To je čudovita destinacija za vse navtike, saj se lahko zasidramo le nekaj metrov od obale in uporabimo vrv na kopnem, da ostanemo na fiksni točki. Zaliv je res velik in zagotavlja popolno zasebnost za posadko stran od drugih jaht in sproščujočo noč na sidru. Blizu je tudi pristanišče Ermioni, točno nasproti Hidre na obali Peloponeza, ki nam omogoča tudi prijeten izlet v bližnjo okolico kot tudi malo bolj zahodno otok Spetses s pristaniščem, vendar pa je tu le malo mest za pristajanje na pomolu.

Ob popisu leta 2011 je štelo otoško prebivalstvo 18 oseb. Na otoku Dokos živijo le nekateri pravoslavni menihi in večletni pastirji ovac. Otok je skalnat, doseže višino 308 metrov. V starih časih se je imenoval Aperopia. Že od antičnih let velja za strateško lokacijo. Na vzhodni strani ležijo ruševine velikega bizantinsko – beneškega gradu. V srednjem veku je otok služil kot zatočišče živalim albanskih naseljencev. Po arheoloških študijah je bil Dokos poseljen že od bakrene dobe, 6000 pr.n.št. Leta 1975 je Peter Throckmorton (fotoreporter in pionir podvodne arheologije) v bližini Dokosa odkril razbitino, ki je bila datirana v približno 2150 pr.n.št., in je morda najstarejša znana razbitina ladje.

Dan 5, Dokos – otok Poros, 17 milj

Današnji dan je rezerviran za plovbo na otok Poros in s tem se začenja povratek proti Atenam. Pri vplutju v pristanišče Poros je potrebna velika previdnost zaradi majhnih skal nad vodno črto. Potrebno je pazljivo prečkati pristaniški kanal, pri čemer se držimo nekaj metrov stran od jaht, privezanih na otoškem pomolu. Vodni pas z varno globino je na nekaterih mestih ob kanalu zelo ozek. Pristanišče Poros je največje od vseh pristanišč na otokih v Saronskem zalivu. Čez dan je na voljo precej privezov, vendar proti večeru zna biti polno zlasti v poletnih mesecih, predvsem v dnevih, ko so vetrovi močni, saj ravno tukaj najdejo plovila varno zavetišče. Poros tako ponuja praktično vse možnosti: privez v očarljivem pristanišču s tradicionalnimi restavracijami, ribjimi tavernami in številnimi bari. Če želimo prosti vez na sidru in tako doživeti pomirjujočo noč pod zvezdami, so na voljo zalivi v notranjosti ožine otoka, ki nudijo varno zatočišče in čudovite pokrajine. Navadno priporočajo zaliv Russian Dockyard (“Ruska ladjedelnica”), ki je zaščiten kot zgodovinski spomenik in je zagotovo vreden obiska: zadostuje plavanje od zasidranega plovila do majhne peščene plaže in si že lahko ogledamo ruševine stare stavbe. 

Mesto Poros se nahaja na starodavnem vulkanu in je ločen od ostalega dela otoka z manjšim kanalom. Obrežje je obdano s sprehajališčem, s čudovitimi razgledi na ožino in obalnimi gorami Peloponeza. Med znamenitostmi, ki jih je tu moč videti so: arheološki muzej (ima artefakte, ki so bili večinoma odkriti na Porosu v svetišču Pozejdon in čez kanal v svetišču Afrodita Akraia v Troezeni), svetišče Pozejdon, Sveti samostan Zoodochos Pigi, Mestni stolp in dvorec Bourtzi.

Zanimivosti: otok je sestavljen dejansko iz 2 otokov (Sferia in Kalavria). Kalavria (kar pomeni prijeten vetrič) je bila sprva posvečena Apolonu, ki jo je nato v zameno za Delfe prenesel na Pozejdona.

Dan 6, otok Poros – otok Agistri, 14 milj

Po mitološkem Porosu je na vrsti še zadnja destinacija na našem križarjenju –  otok Agistri. Ob jugozahodni obali otoka se nahaja manjši otoček Doroussa, ki ga številni navtiki uporabijo za sidranje. To je eden najlepših krajev na tem področju, z bujnimi borovci, ki pokrivajo hribe otoka in zelo razgibano obalo, ki nudi dobro zavetje pred vetrom iz skoraj vseh smeri.

Agistri ima čudovite plaže s kristalno čistimi modro-zelenimi vodami in vegetacijo, ki pogosto sega do morja kot npr. Halikiada, Dragonera, Aponisos, Megalohori, Magiza, Bariama in druge. Pokrajina na otoku Agistri je resnično nebeška, zagotovljeno pa je tudi kulinarično razvajanje, saj lahko tu uživamo ob okusnih svežih ribah in morskih sadežih ter okušamo odlične tradicionalne recepte. Na otoku so številne taverne in restavracije, obstajajo pa tudi picerije in suvlatzidika. Na otoku lahko poskusimo dobro galaktobureko (mlečno pito), sladko na žličko in  angistrske mandlje.

Dan 7, otok Agkistri – Alimos, 24 milj

Danes pa se vračamo proti končni destinaciji – Alimos Marina. Če štartamo dovolj zgodaj, lahko obiščemo še otoček Moni blizu otoka Egina. Zaliv ponuja edinstveno pokrajino s čudovito turkizno vodo in bujnimi drevesi na hribih. Po kopanju si lahko privoščimo še sprehod po otoku, ki je precej skalnat in na najvišji točki se skale zožijo v stožec. Na vrhu sta še vedno 2 kamniti lopi, ki so ju uporabljali Nemci med drugo svetovno vojno (da bi zagotovili, da ne bi sovražniki vstopili na vrata v Atene), ki pa danes služijo kot skrivališče za živali, ki živijo na otoku. Ko prispemo na vrh, se nam odpre fascinanten pogled proti otoku Egina in še posebej na mesto Perdika.

Nadaljujmo povratek v bazo. Pri plutju med otokoma Agistri in Egina moramo biti pozorni in se izogibati plitvini in kmalu bomo pred seboj zagledali atensko obalo. Po pristanku v marini Alimos nas čaka še zadnji večer, zato si izberimo taverno in uživajmo v hrani in pijači ter pri tem podoživimo najlepše trenutke pravkar zaključenega dopusta.