Opremljanje plovila za prekooceansko plutje je vsekakor izziv. Cilj je imeti prevozno sredstvo, ki bo nudilo ustrezno udobje za daljše obdobje bivanja na krovu, ki pa se hkrati lahko spopade z nepričakovanim. Evo, kaj danes izbirajo navtiki. Po preverjanju trupa, fiksnih in trenutnih manevrov, varnostnih sistemov in opreme, so dodatki tisti, ki predstavljajo najpomembnejšo postavko izdatkov za tiste jadralce, ki se želijo lotiti dolgih plovb in jadranj po svetu. Številne izbire so seveda subjektivne, toda našli smo priljubljene pripomočke za navtike, ki se odločijo za tovrstne avanture na morju.

Najdi najboljše ponudbe za najem plovil 

 

Sistem Ais

Eden od najboj iskanih in na plovilih najbolj prisotnih dodatkov je takoimenovani Ais (Avtomatski sistem za identifikacijo plovil na morju). Sistem je bil prvotno zasnovan kot orodje obalnega sledenja večjih čezoceanskih ladij, a ponuja tudi več, saj omogoča tudi:
* preprečevanje trčenja plovil
* spremljanje in upravljanje plovil v pristaniščih
* pomoč pri navigaciji

Pri nakupu AIS naprave se lahko odločimo med tistimi, ki informacije zgolj sprejemajo in tistimi, ki informacije tudi oddajajo. Slednje imenujemo transponderji.
AIS transponder deluje tako, da preko VHF signala izmenjuje informacije o poziciji, hitrosti, smeri in identiteti plovila z napravami nameščenimi na bližnjih plovilih ali postajah na kopnem. Svojo lokacijo pa prejme preko GPS satelitov. Lastne podatke in pa podatke o bližnjih plovilih, ki smo jih pridobili preko VHF signala (prenos podatkov poteka preko Vhf kanala 87: 161,997 5 MHz) in Vhf 88: 162,205 MHz), nato posreduje našemu ploterju, ki jih grafično prikaže (lahko tudi na računalniku, radar zaslonu in na drugih napravah). Na zahtevo ali v obliki opozorila pa je za bližnja plovila prikazana tudi t.i. najbližja točka srečanja (CPA – closest point of approach) in čas do nje (TCPA – time to CPA), ki nam označuje morebitno nevarnost trka s plovilom. S tem smo o morebitni nevarnosti trčenja obveščeni pravočasno in imamo ustrezno več časa za prilagoditev plovne poti ali hitrosti.

Prenos signala AIS z uporabo Vhf frekvenc ima optični vodoravni razpon, ki je na odprtem morju približno 25 milj: višje kot je nameščena antena, večji je doseg naprave.

Radar

Danes tisti, ki plujejo po svetu, skoraj vedno namestijo radar, napravo, ki je zdaj na voljo v kompaktni in varčni različici za tiste, ki se na morje odpravijo zaradi užitka. Namen radarja je izogibanje trkom na morju, predvsem v razmerah slabše vidljivosti, lahko pa je v pomoč tudi ob postankih, pri vstopu v pristanišče in pri preverjanju položaja ladje. Naprava oddaja pakete impulzov elektromagnetnih valov na veliko razdaljo in jih lahko sprejme, ko ti impulzi naletijo na trdne predmete, torej objekte, katerih povratni odmevi se obdelajo in prikažejo na zaslonu, na katerem lahko operater enostavno izmeri razdaljo in smer s svojega položaja. Objekti, ki jih je treba spremljati, so lahko drugi čolni ali ladje, pa tudi obale, boje in pomoli. Nekateri materiali, na primer les in plastika, imajo slabo odbojno moč in pošiljajo zelo šibek ali celo nič odmevov, zlasti če so nameščeni na mejnih razdaljah. Na splošno na moč signala vpliva razdalja, pa tudi velikost objekta in njena višina nad vodo. Poleg tega je radar instrument optičnega dosega, ki je tako natančno kot človeško oko, da ne more videti onkraj svojega obzorja, ki ga tvori ukrivljenost zemeljske površine. Obzorje radarske vidljivosti se lahko razširi tako z višino vaše antene kot z višino objekta nad vodo.

Najdi najboljše ponudbe za najem plovil 

Samonapihljiv rešilni jopič 

Na rekreacijskem plovilu, ki pluje po svetovnih morjih, mora biti za vsakega člana posadke zagotovljen rešilni jopič. Kot alternativa tradicionalnim togim, funkcionalnim, a precej obsežnim modelom, mnogi navtiki raje uporabljajo samonapihljive jopiče, ki so sestavljeni iz zunanje prevleke, napihljive notranje komore in naprave za napihovanje, ki se lahko aktivira ročno ali samodejno.

Glavni prednosti samonapihljivega rešilnega jopiča sta njegova enostavna uporaba in izjemna kompaktnost v zaprtem stanju: za razliko od klasičnega rešilnega jopiča ga lahko nosite tudi med plovbo, ne da bi vas pri tem oviral, jopič pa se aktivira le v primeru potrebe. Njegova posebnost je tudi, da ga je mogoče uporabljati neomejeno. Pravzaprav ga je mogoče obnoviti tudi po prvi aktivaciji napihljive notranje komore s preprosto zamenjavo nekaterih osnovnih komponent. Izdelek je torej trajni in zagotavlja varno in dolgotrajno uporabo.

Samonapihljiv rešilni jopič ne napihne zrak, ampak ogljikov dioksid (CO2), stisnjen znotraj kartuše, ki se v trenutku aktivacije preluknja, pri tem se plin pretaka v napihovalno komoro, kar da obliko rešilnemu jopiču. To operacijo lahko sproži uporabnik sam (ročna aktivacija) običajno s potegom vrvice ali pa pride do avtomatskega aktiviranja, ko se rešilni jopič potopi v vodo.

Razsoljevalec

Za povečanje kakovosti življenja na krovu je zagotovo pametna odločitev nabava razsoljevalca, ki pretvarja slano morsko vodo v pitno vodo in pri tem omogoča brezskrbne daljše plovbe. Obstajata dve vrsti tovrstnih aparatov: tradicionalni z visokotlačno črpalko in aparati nove generacije, za katere je značilna črpalka za obnovitev energije (izredno nizka poraba energije). Tradicionalni modeli delujejo na enosmerni tok 12/24 voltov in so sestavljeni iz črpalke, ki zajame morsko vodo in jo pošlje v vezje. Voda prehaja skozi vrsto filtrov in pride do druge visokotlačne črpalke, ki jo pošlje v membrane, kjer poteka proces reverzne osmoze. Tako poteka proces razsoljevanja vode. Ni pa vsa posrkana voda “čista”, ampak le odstotek, ki se giblje okoli 10-15 odstotkov. Preostala količina se izpusti v morje.

Sodobni sistemi pa uporabljajo mehansko črpalko. Ta črpalka, povezana s skupino valjev, ustvarja dovolj tlaka za ustvarjanje procesa reverzne osmoze. Voda, ki jo zavržejo membrane, se ne vrže nazaj v morje, ampak se pošlje nazaj v mehansko črpalko, ki nenehno ustvarja tlak v krogu. Bistvena razlika je v uporabi dveh različnih črpalk. V tradicionalnem sistemu črpalka z elektromotorjem proizvaja večjo absorpcijo energije. V najnovejšem sistemu pa črpalka za obnovitev energije uporablja vodo, ki jo odvržejo membrane, da obnovi potreben tlak.

Jadro “Parasailor”

Na ocanskih pasažah prevladuje jadranje z vetrom v krmo (angl. running) – to je jadranje, pri katerem nam veter piha v hrbet. Špinaker med navtiki ni zelo priljubljen  in gennaker ni vedno učinkovit, zato je lahko dober kompromis ravno jadro Parasailor. Originalni špinakerji Parasailor, ki jih je pred nekaj leti zasnovalo nemško podjetje Istec, so bili ena najbolj izvirnih novosti med premčnimi jadri. Po velikosti in obliki so podobni tradicionalnim špinakerjem, je pa zanje značilna široka reža na sredini trebuha krila, ki jo navdihujejo krila, ki se uporabljajo pri jadralnem padalstvu. Ta posebna sestava se uporablja za večjo učinkovitost in stabilnost pri jadranju v krmo: zračni tok, ki prečka jadro, v resnici ustvari dve sili, katerih rezultat je potisk navzgor in naprej za 45 stopinj. Ta učinek, ki zmanjša visoko napetost vrvi in nagnjenost premca plovila in hkrati zagotavlja večjo togost jadra. Parasailor je enostaven za upravljanje, lahko je oborožen s tangunom ali zazidan v premcu.

Satelitski telefon

Vse več navtikov, ki potujejo po svetu, se zaradi varnosti odloča za uporabo satelitskega telefona. Manjši, zmogljivejši in bolj vsestranski prenosni satelitski telefoni so naprave, ki uporabljajo satelitski prenos, da lahko kličejo in sprejemajo klice tudi v najbolj oddaljenih krajih na svetu. Zaradi svoje velikosti in enostavne uporabe so postali priljubljeni med tistimi, ki plujejo v oddaljenih in samotnih območjih. Satelitske komunikacije vedno zagotavljajo klice, tudi v nujnih primerih. Zanimanje zanje je veliko tudi zaradi možnosti kombiniranja drugih funkcij s telefonskim pogovorom, kot so na primer pošiljanje e-pošte, faksa in dostop do internetnih storitev, če je povezan z računalnikom. Velika prednost v smislu varnosti: na mestih ali v pogojih, kjer ni signala kot je to skoraj vedno na morju, so satelitske komunikacije bistvene storitve in so pogosto veliko cenejše od GSM aparatov, ki uporabljajo možnost gostovanja v tujini. Satelitski telefoni omogočajo fiksne in pregledne cene, brez stroškov za sprejem klica.

Najdi najboljše ponudbe za najem plovil 

Razlika med tehnologijo satelitskih telefonov in tehnologijo mobilnih telefonov je v sredstvih, ki se uporabljajo za telekomunikacije: v primeru mobilnih telefonov komunikacijsko izmenjavo zagotavljajo prizemne celice (repetitorji radijskih valov, ki lahko pokrivajo območje nekaj kvadratnih kilometrov); satelitski telefoni pa svoje delovanje temeljijo na omrežju satelitov, ki krožijo na različnih razdaljah od zemeljskega površja. Poleg tega komunikacija prek satelita v povprečju zagotavlja večjo stopnjo varnosti kot mobilna: vsi klici so šifrirani, da se izognemo morebitnim digitalnim vohunom, ki bi želeli poslušati naše komunikacije.

Hidrogenerator 

Da bi zadovoljili presežek energije na krovu, mnogi navtiki vedno iščejo nove sisteme za polnjenje baterij: sončne kolektorje, vetrne ali dizelske generatorje. Zadnji izumi na tem področju so hidrogeneratorji, torej naprave, ki lahko izkoristijo gibanje trupa v vodi s pretvorbo vrtenja potopljenega propelerja v elektriko, podobno kot dinamo, ki poganja kolesarske luči. Hidrogenerator podjetja Watt&sea je novost na trgu, vendar je že požel številna mednarodna priznanja in ponuja kar 2 modela: različica “Racing” je zasnovana tako, da daje maksimalno energijo in vzdrži ekstremne razmere. Telo te naprave s hidrodinamičnim profilom je iz aluminija (teža 8 kg) ali karbona (6,5 kg), dolgo je 80 cm in ima trikraki propeler s spremenljivim naklonom, ki ga elektronsko krmili elektronska naprava, ki zmanjšuje trenje in optimizira energijo učinkovitost s spreminjanjem vpada lopatic za prilagoditev moči propelerja tisti energiji, ki jo absorbirajo baterije. Naprava je učinkovita v razponu hitrosti med 7 in 25 vozli, saj razvije moč 500 W že pri 12 vozlih (40 Ah pri 12 voltih in 20 Ah pri 24 voltih), združljiva je z vsemi vrstami baterij (svinčene, kislinske, gel, litijeve). itd.) in je opremljena s pretvornikom in z regulatorjem moči, hidravlično črpalko na potopno gibanje in dvigovanje krila ter montažnim nosilcem na krmi.

Druga različica je model “Cruising”, kjer je telo naprave le iz aluminija in je na voljo z dolgo (97 cm, 9 kg) ali kratko (61 cm, 8,20 kg) medosno razdaljo, v kombinaciji s standardnim 240 mm trikrakim kompozitnim propelerjem ali opcijsko z bolj zmogljivim 280 mm. Prvi amperi (2 Ah) se ustvarijo pri 2 vozlih hitrosti do 35 Ah pri 10 vozlih hitrosti. Če jadrnica še naprej povečuje hitrost, ko so baterije na krovu popolnoma napolnjene, hidrogenerator zavrti propeler v prazno, da bi se izognil preobremenitvi in tako ne proizvaja dodatne energije. Napetost je 12 ali 24 voltov. Dviganje hidrogeneratorja na krmi se izvede zahvaljujoč preprostemu dvigalu.

Plavajoče sidro

Neugodne vremenske in morske razmere lahko ogrožajo plovbo po oceanu in zaradi njih lahko celo izgubite nadzor nad jadrnico. V teh primerih je treba upočasniti in poskusiti stabilizirati trup. Kako? S plavajočim ali takoimenovanim viharnim sidrom, gre torej za element zaviranja, ki je pritrjen na krmo. Le-to upočasni plovilo, hkrati preprečuje, da bi se plovilo obrnilo bočno v veter in zmanjša nevarnost prevrnitve ob udarcu velikih valov v trup. Pomorske študije o varnosti plovbe absolutno potrjujejo potrebo po plavajočem sidru v primeru prelomnih valov takšne moči, da bi lahko prevrnili čoln, in dodatno menijo, da so tovrstne naprave zelo uporabne tudi pri valovih manjše moči. Pravzaprav, če plovilo zadene visok val, ga lahko pena dvigne in odvleče z veliko hitrostjo, morda tudi brez škode, a če se del plovila zatakne v mirni vodi, je to težava: plovilo se obrne bočno ali celo prevrne. Če se zatakne s premcem in ima val dovolj moči, lahko plovilo naredi tudi obrat.

Plavajoče sidro se izogne ravno tej vrsti nesreče, a da bi bilo učinkovito, mora biti sposobno izkazati upor, ki je enak približno 75 odstotkom izpodriva jadrnice. Viharno sidro se mora takoj lotiti vleke in zavirati jadrnico, tako da gre val čimprej mimo, ne da bi pri tem mogel položiti ali prevrniti čoln. Prav tako mora proizvajati simetrično vleko, zahvaljujoč kateri drži plovilo na krmi do morja in jadrnica tako ne potrebuje krmarja.