Pontinsko otočje je locirano pred obalo Lacija in se od vedno smatra za enega najlepših arhipelagov v Sredozemlju. Najbolje se te otoke (Palmarola, Ponza, Ventotene, Zannone in Santo Stefano) spozna ravno z jadrnico, saj imamo tako priložnost preživeti teden dni v naravi in sprostitvi ter odkriti čudovite plaže, osamljene zalive, kristalno morje, podvodne jame, vasice ob obali ter pri tem videti nešteto sledov starodavne zgodovine. Zaradi majhnih razdalj med otoki je ta itinerarij s svojimi 120 miljami dopust primeren za vse, tako izkušene navtike kot novince.

1. dan, Nettuno (vkrcanje)

Naš itinerarij se prične v kraju Nettuno, ki je od arhipelaga oddaljen cca 30 milj in manj kot 1 uro od letališča Fiumicino (Rim), kar omogoča lahek dostop do mesta vkrcanja tudi tistim, ki prihajajo od daleč. Vkrcanje je navadno po 17h in vedno priporočamo, da se prva noč preživi kar v marini in se ta čas izkoristi za obisk tega značilnega srednjeveškega mesteca, ob tem pa uživate v njegovem sproščujočem vzdušju in si privoščite odlično večerjo.

2. dan, Nettuno-Palmarola, 30 milj

Ob zori zapustimo marino in usmerimo jadrnico proti otoku Palmarola, ki predstavlja prvo etapo našega dopusta. Potrebovali bomo približno 3,5h za plovbo do otoka, ki je oddaljen 3o milj. Palmarola je namreč najbolj zahodni otok arhipelaga in je seveda prvi v vrsti, če se pluje s severa, kot je tudi naš primer. Za pristanek se napotimo proti zalivu Cala del Porto, zanka južno od rta San Silverio, imamo pa 2 možnosti: zaplujemo po prehodu med zahodno obalo in skupino skal “I Piatti” ali pa bolj previdno zahodno mimo skal “Le Galere” in se tako pravokotno približamo plaži. Zaliv je zaščiten od vzhodnih vetrov, a izpostavljen zahodnim. Kot alternativo lahko izberemo sidranje v zalivu Brigantina, imenitno sidrišče s severne strani uokvirjeno s čudovito pečino in s skalo Suvace na vzhodni strani. Zaliv je dobil to ime, ker že od leta 1700 nudi zavetje jadrnicam in jih ščiti od zmernih severozahodnih, severnih in severovzhodnih vetrov. Morsko dno je sestavljeno iz peska in skal, ne prime povsod enako dobro, vendar je pa morje neverjetno prozorno.

Palmarola je divji otok, skoraj neposeljen in nudi nedotaknjeno naravo, saj tu ni cest, ne pitne vode, ne električne energije in vse to je del šarma, poleg lepih hišic vklesanih v skalo, turkiznega morja in krasnih razgledov, predvsem ob sončnih zahodih. Eden teh je skala Mezzogiorno, do katerega se pride samo skozi jamo, ki je dostopna z gumenjakom. Na otoku sta še dve zanimivi jami  –  prva je Grotta del Gatto, ki ima izvir sladke vode; druga pa “Scogliera della Cattedrale” (Pečina katedrale) s svojimi skalami, ki segajo proti nebu kot gotski zvoniki. Vredne ogleda so tudi skale Le Galere – posebne skale pokrite z obsidianom, črnim steklom z oker progami, ki so ga primitivni domačini uporabljali za izdelavo konic puščic, sekir in nožev. Kljub grobim reliefom, pečinam in skalam, je Palmarola enostavno vrt na prostem, izredno bogat z mediteranskim rastlinjem. Jacques Yves Cousteau, znani francoski raziskovalec, je bil tako navdušen nad otokom, da ga je označil za najlepši otok v Sredozemlju. Kdor želi obiskati ta kotiček raja, mora priti z ladjo in ravno zaradi tega je ta otok dosti manj obiskan od ostalih v Pontinskem otočju.

3. dan, Palmarola-Ponza, 3 milje

Danes plujemo proti otoku Ponza – največjemu v arhipelagu, ki je oddaljen zgolj 3 milje. Ko dvignemu jadra in zapustimo Palmarolo, je potrebno paziti na plitvino Zirri, ki se nahaja približno 450 m jugovzhodno od rta Vardella, saj je tu voda res izjemno nizka. Po 30 minutni plovbi prispemo na otok, čigar obala je zelo razčlenjena in ima veliko zavetišč med prelepimi zalivi in uvalami. Izbiramo lahko med 4 glavnimi sidrišči. Prvo je pred pristaniščem v Ponzi, saj je znotraj marine zelo težko najti prosti privez, predvsem v visoki sezoni. Tukaj smo sicer izpostavljeni vetrovom 1. kvadranta in je najbolje biti vedno na oprezu. Zaradi teh vetrov je mogoče bolje zasidrati se v zalivu Cala Chiaia di Luna, ki je znan po svoji impresivni strmi pečini bele barve v obliki polmeseca. Drugi dve možnosti sta zaliva Cala dell’Acqua in Cala Feola, ki nudita dobre priveze, vendar sta izpostavljena vetru ponent. V drugem lahko takoj, ko odvržemo sidro na njegovem mešanem kamnito-peščenem morskem dnu globokem cca 10-15 metrov, uživamo v naravnih bazenih, ki jim tukaj pravijo kar “fontone”.

To so lahko tudi izhodišča zaraziskovanje nešteto kotičkov obale te čudovite skalnate pokrajine.  Med najbolj mikavnimi so jame Grotte di Pilato in legenda pravi, da so tu stari rimljani gojili morene; zelo zanimive so tudi jame Grotte Azzurre in Grotte degli Smeraldi. Na severni starni otoka ne gre zamuditi plaže Cala Gaetano in Cala Felce, slednja je locirana točno na vrhu otoka in slovi po praproti, ki obarvajo tamkajšnje žveplene skale v odtenke rumene barve. Na vzhodni strani otoka izstopata Cala Cantina in Cala d’Inferno s svojimi temnimi skalami. Zelo posebna je tudi plaža Bagno Vecchio, kamnita in gramozna, kjer so bili nekoč izgnani prisilni delavci iz burbonskih zaporov. Tu najdemo tudi rimsko nekropolo s pogledom na morje. Kdor si želi pogledati otok z drugačne perspektive, pa se lahko vzpne na najvišji vrh otoka – Monte Guardia (280 metrov), od koder se odpira širok pogled. Za aperitiv priporočamo plažo Frontone, kjer se nahaja diskoteka na odprtem, medtem ko za večerjo lahko izberete pristaniško območje, polno majhnih trgovin odprti pozno v noč in kjer poteka bogato nočno življenje.

 

4. dan, Ponza-Zannone, 6 milj

Današnji dan našega križarjenja je rezerviran za popolno potopitev v naravo, govora je namreč o otoku Zannone, najbolj severnemu otoku arhipelaga, ki je od Ponze oddaljen približno 6 milj v smeri severo-vzhod. Zannone se razprostira na nekaj več kot 100 hektarjih zemlje in predstavlja neokrnjen raj edinstven v Sredozemlju in je od leta 1979 del narodnega parka Circeo in dejansko predstavlja njegov geografski otoški dodatek. Ta naravni rezervat zavzema pas obalen zemlje od Anzia do Terracine, vključno z delom gozdov na celini ter omenjeni otok. Za obisk tega območja potrebujemo dovoljenje, ki ga pridobimo pri gozdni straži, ki je za park odgovorna. Za prihod na otok sta 2 varianti: lahko zapustimo Ponzo z našo jadrnico in po uri plovbe pridemo do edinega sidrišča na otoku, ki ga zastopa “Secca del Varo” ali pa izkoristimo eden od transferjev, ki so na razpolago iz marine Ponza in nas pripeljejo do otoka v 45 minutah.

Takoj, ko stopimo na otok, nas prevzame njegova nadzemeljska lepota s čudovitimi razgledi, morjem turkizne barve in znaki daljne zgodovine. Za razliko od ostalih otokov v arhipelagu, ki s precej nazobčanimi obalami in neplodno zemljo, je Zannone kompakten otok z bogatim rastlinjem. Zadostuje, da se sprehodimo po enih od številnih potk na otoku in pri tem vpijemo vonj rožmarina, mirte, sivke, mastike in brnistre (žuke) ali pa prečkamo gozd črnike ter začutimo morski vetrič, ki nas popelje v drugo dimenzijo. Pri rtu Varo se začne pot, ki so jo ustvarili benediktinsko-cisterijanski menihi in vodi do ostankov samostana Sveti Duh (Santo Spirito), kjer so se menihi naselili v 13. stoletju, da bi se zaščitili pred neprestanimi napadi piratov. Nadaljujemo pot do razgledne točke Monte Pellegrino, ki z višine 194 m ponuja neverjetno panoramo. Tu lahko vidimo tisočletne vulkanske kamnine in bujno vegetacijo, previsne pečine, kjer gnezdijo sokoli selci in kraljevi galebi in samotne zalive. Vreden ogleda je tudi svetilnik Capo Negro na severnem delu otoka, zagotovo pa vsakega prevzame bogato morsko okolje, kjer živijo hobotnice, škarpene, barvne morene in veliki raki. Ljubitelji potapljanja bodo z veseljem raziskovali ostanke motorne jadrnice “Corriere di Ponza”, ki jo je med drugo svetovno vojno torpedirala in potopila nemška podmornica. 

Kot zanimivost: otok slovi po nečem nepričakovanem, saj je ravno tukaj markiz Casati Stampa imel razkošne spolne zabave. Torej največja atrakcija, poleg naravnih lepot, je njegova temačna, pikantna preteklost, ki se večinoma vrti okoli markiza in njegove soproge, nekdanje igralke Anne Fallarino. Ob koncih tedna se je ob otoku zasidralo na desetine jaht in gliserjev grofov, baronov, zvezdnikov in milijarderjev. Gostje so v tem času popili ogromno alkohola in med zadnjimi vzdrževalnimi deli so oblasti našle zakopane na kupe razbitih steklenic. Potem pa so stvari ušle izpod nadzora. Erotične igrice so se leta 1970 končale krvavo, ko se je Anna v enega od svojih postavnih ljubimcev zaljubila. V navalu ljubosumja je njen soprog oba ubil, nato pa si na podstrešju njunega stanovanja v Rimu pognal kroglo v glavo. Danes na Zannoneju ni ničesar, niti ene kavarne ne. Samo svetilnik in od sonca obledela, dotrajana vila s stebriščem in teraso z razgledom na morje. Vila je bila zgrajena v 30. letih in je prehajala iz rok ene plemiške družine v druge. Italijanska aristokracija je od nekdaj uporabljala otok, poln muflonov in divjih ovac, kot zasebno lovišče. Ovce, edini prebivalci Zannoneja, ki se pasejo na vrhu strmih pečin, so danes zaščitena vrsta.

5. dan, Zannone-Ventotene, 25 milj

Naslednji cilj pred nami je otok Ventotene, do katerega nas loči 25 milj, torej 3h plovbe. Za sidranje lahko izberemo Porto Romano, manjši zaliv vkopan v kamnino tufo. Ščiti ga rt Pertuso, ki se razteza proti jugu in tvori naravni pomol, a zaradi skalnate plitvine na vhodu lahko do njega dostopajo le plovila z ugrezom manjšim od 1,6 m. Bolj primeren je tako malce severneje Porto Nuovo, ki je zaščiten z valobranom na pomolu in ponuja privez za 40 plovil. V kolikor se želi ostati na sidru, priporočamo zaliv Cala Nave s temnim in mehkim peskom vulkanskega izvora, ki je tudi najbolj priljubljena plaža na otoku ali pa Parata Grande, ki je svojemu imenu navkljub zelo majhna, ampak nas preseneti s slikovitimi pečinami, ki obkrožajo cel zaliv.

Ventotene je drugi največji otok v arhipelagu in obsega površino 1,5 km² . Tukaj se nam zazdi, da se je čas ustavil, saj je vzdušje izredno sproščeno. Otok je bogat z zgodovino in ogromno je dokazov o močni vezi z antičnim Rimom, kajti to je bilo obdobje, v katerem je otok doživel največji sijaj. Tu najdemo ostanke cesarske vile poimenovane “Villa Giulia”, ki je ime dobila bo prvi rimski plemkinji, ki je bila sem izgnana; lahko obiščemo “il Forte”, v skalo vkopane bazene, ki so jih v rimskih časih uportabljali za ribogojstvo ali pa si ogledamo muzej, ki je posvečen ostankom petih galej, najdenih na morskem dnu leta 2009, z nedotaknjenimi tovori vina in olivnega olja. Poleg naštetega pa so na otoku res krasne plaže npr. Cala Battaglia s črnim peskom in zaliv Cala Rossano.

Zvečer nas čaka sprehod po naseljenem kraju s hiškami pastelnih barv, ki uokvirjajo starorimsko pristanišče in tako dajajo videz jaslic s pogledom na morje. To je dejansko točka, kjer se odvija življenje na otoku, okoli zaliva in vaškega trga, kjer se zbirajo domačini, ribiči in turisti ter tako ustvarjajo pravljično vzdušje.

Še nekaj zanimivosti: Ventotene je prvi energetsko samozadosten otok v Sredozemlju, tu živi cca 700 domačinov, ime pa je otok dobil po vetru (vento), saj je zimsko podnebje na otoku precej vetrovno.

6. dan, Ventotene-Santo Stefano, 1 milja

Po ogledu otoka Ventotene in uživanju v njegovih počasnih ritmih in kristalno čisti vodi, lahko izkoristimo današnji dan za obisk kraja, ki je nenavaden in na nek način zlovešč. Govorimo o otoku Santo Stefano, ki je cca 1 miljo vzhodno od otoka Ventotene. Za izlet na ta otok lahko uporabimo lokalni transfer, ki večkrat na dan pelje iz glavnega pristanišča. Kot celoten arhipelag je tudi ta otok vulkanskega izvora in je lepe krožne oblike premera 500m in obsega površino 27 hektarjev. Strme pečine so tu vedno oteževale pristop, ki je možen le na 4 točkah in izbor je odvisen od dnevnih vetrov. Trenutno je otok nenaseljen in je na njem le stavba nekdanjega zapora, impresivna okrogla zgradba z 99 celicami, zato si je tudi pridobil naziv “italijanski Alcatraz”. Zapor je dal zgraditi Ferdinand IV okoli leta 1794 in je imel funkcijo kaznilnice vse do leta 1965, ko so ga definitivno zaprli. Med najbolj znanimi zaporniki med sredino 19. in zgodnjim 20. stoletjem so bili pisatelj Luigi Settembrini, razbojnik Carmine Crocco, anarhista Gaetano Bresci in Giuseppe Mariani. Fašistična vlada je sem poslala mnoge znane antifašiste, med njimi Sandra Pertinija, bodočega italijanskega predsednika. Od znanih Slovencev je na otoku skoraj tri leta prisilno prebival Dorče Sardoč, ki je bil na drugem tržaškem procesu proti slovenskim antifašistom obsojen na smrt, nato so so kazen spremenili v dosmrtni zapor. Sardoč, rojen v Slivnem pri Trstu, je bil na otoku Santo Stefano zaprt do kapitulacije Italije 8. septembra 1943. Znotraj kaznilnice so posneli številne filme, med katerimi Krik (Tinto Brass), Ostia (Sergio Citti) in Sul mare (Alessandro D’Alatri). Zagotovo je to kraj, ki ga je nujno obiskati, saj priča o delu italijanske zgodovine, ki ga ne gre pozabiti.

7. dan, Santo Stefano-San Felice Circeo-Nettuno, 52 milj

Napočil je trenutek, ko moramo zapustiti to izredno zanimivo in lepo otočje, saj se naš dopust počasi bliža koncu. Jadrnico usmerimo proti severu. Pred nami je plovba do naše baze Nettuno (približno 50 milj). Vmes bomo nekje na pol poti naredili še postanek na prekrasnem rtu San Felice Circeo, ki sodi med najbolj očarljive točke na ozemlju pokrajine Lacij. Lahko se zasidramo kar pred plažo Torre Paola, ki se razteza ob morju po območju, ki je del narodnega parka Circeo in blesti v vsej svoji lepoti ter gleda na neskončne sipine pri kraju Sabaudia, jezero Paola (ki mu pravijo tudi laguna Sabaudia) in na številne skale, morske jame ter morje čarobne turkizne barve, ki je tako značilno ravno za ta del Sredozemlja.

Zdaj nas čaka še zadnjih 27 milj in 3h plovbe, da se vrnemo na štartno točko, v marino Nettuno. Tu bomo preživeli zadnjo noč in se skupaj pogovorili o vsem, kar smo na tem prelepem križarjenju videli in doživeli.